V letu 1910 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskovanje jam.
Drenovci so se mu takoj pridružili in pod vodstvom dr. Cerka in Bogumila Brinška pričeli z raziskovanjem podzemeljskega kraškega sveta. Pavel Kunaver je vzljubil podzemni svet z enako srčnostjo kot poprej planine.
Brezno v Predolah nad Račno je bila prva »šola« jamskega plezanja, ki je nakazala potrebo po boljši jamarski opremi.
Raziskave so se poglobile in razširile, ko so se seznanili z izkušenim raziskovalcem podzemnega sveta ing. Viljemom Putickom. Skupaj z njim in tudi sami, so nadaljevali z raziskavami v že odkritih jamah.
Leta 1912 je Kunaver v Laibacher Zeitung objavil svoje prvo poročilo o raziskovanju jame Okroglica. Sledila so nova raziskovanja in nova poročila, vse do leta 1913, ko se je odpravil na Učiteljsko akademijo in na študij geografije na Dunaj.
Študij je prekinila prva svetovna vojna. Tako, kot mnogi mladi fantje, je tudi Kunaver oblekel vojaško uniformo. Postal je podoficir II. planinskega polka.
V letu 1917 je bil, kot izkušen jamar, premeščen k inž. Bocku v Postojno, kjer so ustanovili poseben oddelek jamarjev – »Höhlerforscher Gruppe Leutnant Michler«, za raziskovanje Banjške planote in Trnovskega gozda. V njem so bili poleg dveh izkušenih jamarjev Kunaverja in Michlerja tudi vojaki-rudarji. Raziskovali so vodne vire in morebitna vojaška zaklonišča. Bajalica v Kunaverjevih rokah se je pri tem imenitno izkazala. Iz tega časa so se ohranili njegovi bogato ilustrirani dnevniki.
Kras in njegovi pojavi so ga privlačili tudi v kasnejših letih. Njegove skrivnosti je odkrival mladim na šolskih ekskurzijah in taborniških izletih. Na Kras in v gore pa je popeljal tudi mnoge tuje turiste in obiskovalce. Za odkrivanje Krasa je najbolj navdušil sina Jurija, profesorja geografije na ljubljanski univerzi, ki je še vedno aktiven v Društvu za raziskovanje jam Ljubljana.