Raznolika simbolika, ki je vzore črpala iz antike, je prepletena tudi na krožniku s podobo golega dečka v sredini.
Le-ta stoji na stiliziranem delfinu in morda ga zato lahko poimenujemo genij. Genij je bil v rimskem verovanju človekov duh varuh, ki je pri Rimljanih simboliziral življenjsko in duhovno moč ljudi in bogov. Vsako živo bitje je spremljal njegov genij, božanstvo posameznika, ki mu je sledilo od rojstva do smrti, varovalo je njegova dejanja in ugasnilo z njegovo smrtjo. Sužnji so častili genija svojega gospodarja, v cesarski dobi pa se je razvil kult cesarjevega genija. Tudi kraji in mestni sveti so imeli svojega genija. Pomen, kakršnega ima beseda danes, ko označuje izjemne umske sposobnosti posameznika, v antiki ni bil uveljavljen. Figura genija stoji na delfinu, prav tako razširjenem in priljubljenem antičnem simbolu. V Grčiji in Rimu je bil delfin rešitelj in je spremljal duše v podzemlju preko morja smrti na otok blaženih, zato ga tako pogosto prepoznamo tudi na antičnih nagrobnikih. Njegova simbolika je lahko povezana še z Apolonom (svetloba in sonce) ali Pozejdonom (simbolom moči morja), v povezavi z Afrodito ali Erosom pa simbolika postane ljubezenska. Genij, ki ga obkroža okras vitic in akantovih listov, na glavi pa nosi polno košaro plodov in drži v roki rog obilja (cornucopia), predstavlja izobilje, neskončno darežljivost in plodnost. Rog obilja je bil tudi atribut nekaterih boginj, n.pr. Fortune in Demetre oziroma Cerere, včasih pa ga je nosil tudi Priap (bog plodnosti) v smislu rodnosti.
Podoba krilatega genija se ponovi tudi v zunanjem prizoru okrasa. Enkrat jezdi na stiliziranem delfinu, ki s svojim dolgim zavitim repom že malo spominja na hipokampa (bajeslovne pošasti s konjskim telesom in ribjim repom, na katerih so jezdili morski bogovi, gibale so se lahko po vodi in zraku; simbol, ki ga poznamo tudi na šempetrskih grobnicah), dvakrat v rokah ponovno drži rog obilja, četrta figura pa ponuja vodo veliki ptici; morda lahko v njej prepoznamo žerjava. V antiki je bil namreč glasnik bogov, beli žerjavi so bili celo svete ptice in naj bi živeli na otokih blaženih. Žerjav je bil posvečen Apolonu kot oznanjevalec pomladi in svetlobe.
Podoba krilatega genija se ponovi tudi v zunanjem prizoru okrasa. Enkrat jezdi na stiliziranem delfinu, ki s svojim dolgim zavitim repom že malo spominja na hipokampa (bajeslovne pošasti s konjskim telesom in ribjim repom, na katerih so jezdili morski bogovi, gibale so se lahko po vodi in zraku; simbol, ki ga poznamo tudi na šempetrskih grobnicah), dvakrat v rokah ponovno drži rog obilja, četrta figura pa ponuja vodo veliki ptici; morda lahko v njej prepoznamo žerjava. V antiki je bil namreč glasnik bogov, beli žerjavi so bili celo svete ptice in naj bi živeli na otokih blaženih. Žerjav je bil posvečen Apolonu kot oznanjevalec pomladi in svetlobe.