Ena takih je žal ne več delujoča gostilna Belaj-Koštomaj na Polulah. Postavil jo je že Matevž Gmajner leta 1829 in jo imenoval Pri grenadirju (Grenadierwirt). Leta 1893 je gostilno prevzel Gmajnerjev posinovljenec Jožef Jezernik z ženo Terezijo, leta 1923 pa sta gostilno od Jezernikove hčere Ane kupila Ana in Matevž Belaj.
Gostilna se je tedaj imenovala Pri Korošcu in v njej so se zbirali znani celjski meščani. Za penzionske goste so med obema vojnama nad vinsko kletjo uredili tudi nekaj sob. Na vrtu pod kostanji so ob kozarcu dobrega vina in domačem narezku radi posedeli tudi nedeljski gostje. Bilo je vedno veselo, saj so Belajeva dekleta igrala na harmoniko in klavir. Posebej radi se spominjajo splavarjev, ki so se pred nadaljnjo plovbo tukaj posušili in odpočili. Praviloma je potem celo noč teklo vino (včasih so ga spili tudi po sto litrov), zraven pa so običajno jedli kislo zelje z rebrci in kruh, ki so ga prinesli s seboj. Gostilna je slovela po dobri domači kuhinji.
Pri Grenadirju je bila brv čez Savinjo, čez katero si prišel v Zagrad. Tu še sedaj uspešno deluje gostilna Francl, ki jo je sezidal Matija Kraševec leta 1895. V preteklosti je bila znana po veselicah in tudi po gospodarju, ki je dajal »na kredo«, zato je marsikateri delavec iz bližnjega Pečovnika noč prespal kar na skednju. Nekoč priljubljena postaja furmanov in rudarjev je sedaj priljubljena izletniška točka Celjanov.
Nekoliko višje, na južnem pobočju Grajskega hriba, je bila pred drugo svetovno vojno gostilna Kolenc, kjer so se pogosto ustavljali izletniki na Stari grad. Franc Kolenc, mestni trgovec, se je leta 1926 preselil v Zagrad in tu odprl gostilno. Na odru senčnice, ki je stala pred gostilno, se je dogajalo marsikaj; navadno je igrala godba, občasno pa se je s kakšno igro predstavilo tudi domače prosvetno društvo.
Postajališče furmanov in splavarjev je bilo tudi pri Krajncu, kjer je bila gostilna že v 18. stoletju, pred začetkom prve svetovne vojne pa jo je dobila od Jezernikovih v dar Roza Krajnc. Splavarji so se v gostilni najedli, napili, popravili splave in se odpravili naprej.
Zadnja gostilna, ki jo še lahko štejemo med okoliške, je bila že na meji s Tremerji. Šlo je za majhno furmansko gostilno, ki je imela največ obiska ob regulaciji Savinje. Prvotni lastnik gostilne je bil Lipovšek, potem Sajovic, od leta 1933 pa Valentin in Rozalija Berger.
Pri Grenadirju je bila brv čez Savinjo, čez katero si prišel v Zagrad. Tu še sedaj uspešno deluje gostilna Francl, ki jo je sezidal Matija Kraševec leta 1895. V preteklosti je bila znana po veselicah in tudi po gospodarju, ki je dajal »na kredo«, zato je marsikateri delavec iz bližnjega Pečovnika noč prespal kar na skednju. Nekoč priljubljena postaja furmanov in rudarjev je sedaj priljubljena izletniška točka Celjanov.
Nekoliko višje, na južnem pobočju Grajskega hriba, je bila pred drugo svetovno vojno gostilna Kolenc, kjer so se pogosto ustavljali izletniki na Stari grad. Franc Kolenc, mestni trgovec, se je leta 1926 preselil v Zagrad in tu odprl gostilno. Na odru senčnice, ki je stala pred gostilno, se je dogajalo marsikaj; navadno je igrala godba, občasno pa se je s kakšno igro predstavilo tudi domače prosvetno društvo.
Postajališče furmanov in splavarjev je bilo tudi pri Krajncu, kjer je bila gostilna že v 18. stoletju, pred začetkom prve svetovne vojne pa jo je dobila od Jezernikovih v dar Roza Krajnc. Splavarji so se v gostilni najedli, napili, popravili splave in se odpravili naprej.
Zadnja gostilna, ki jo še lahko štejemo med okoliške, je bila že na meji s Tremerji. Šlo je za majhno furmansko gostilno, ki je imela največ obiska ob regulaciji Savinje. Prvotni lastnik gostilne je bil Lipovšek, potem Sajovic, od leta 1933 pa Valentin in Rozalija Berger.
—-
Vir: Tatjana Kač, Vladimir Šlibar, Stare celjske gostilne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2002.