Bučarjeva hiša stoji v križišču Adamičeve in Stranske ceste.
Bučarjevi so bili posestniki iz Stranske vasi, njihova hiša stoji na levi strani Adamičeve ceste, na križišču stare državne ceste proti Dolenjski in lokalne ceste proti zdravstvenemu domu, Brinju in Perovemu. France Bučar st. (1903-1945) se ni vrnil iz Kočevja in je zapisan med vojne žrtve na spominski plošči na grosupeljski cerkvi. Domačijo je podedoval sin Milan (že pokojni), drugi sin France pa je nekaj časa kmetoval doma, nato pa si je novo hišo zgradil blizu rojstnega doma. Danes je tu dnevni bar Amazonka. Ob Kadunčevi cesti je čez leta postavil novo hišo z gostinskim lokalom Karantanija, ki ga vodi njegov sin. Žena je tu imela pletiljstvo. Kasneje sta se z ženo preselila na Ig, kjer France goji konje.
”Tudi take konje smo kovali, ki so brcali. Najbolje je bilo, da ga je gospodar kakšnih sto metrov ritensko peljal. Bučarjevemu Francetu sem konje koval. Konje je kupoval v Bosni in tam okoli. Pa je imel tudi take, ki so brcali. Od doma ob Adamičevi cesti je k meni gor v Brinje vsakega ritensko pripeljal. In se je konj kar tresel. Pa smo ga lahko okovali, je kar držal.
Če je konj grizel, smo mu dali pa vrvi v mavel in navili štrike, ki so bili posebej za to pripravljeni. Rekli smo, da smo mu dali bremzo v mavel.
Če je bil konj žleht, smo mu dali pa rinko v rep, pa vrv smo čez napeljali, da je tisti, ki je zadaj konja držal, lahko zategnil. Trije, štirje smo morali biti, da smo takega konja držali. Eden je nogo držal, eden je obrezoval, dva sta pa vrvi vlekla.” (Povedal Avgust Burger)
