Od 15. avgusta 1914 do 23. maja 1915

Na grad so zapirali »… tako pijance, ki v gostilnah vzklikajo Srbiji, kot brezposelne dninarje, ki se klatijo naokoli, pa tudi poslušne in neoporečne uradnike, ki so nacionalno-politično brezbarvni. Toda tam so tudi vidni predstavniki umetnosti (Ivan Cankar, Ferdo Vesel) in politiki (Žerjav, Brezigar, Plut). Nevaren je vsak, ki je imel stike s Srbi, Črnogorci ali pa je le osumljen, da se mu zdijo simpatični. Med interniranimi najdemo tovarnarje, študente, doktorje prava, srednje-šolske profesorje, duhovnike… (Matić, 1992)«  Pristojnost nad njimi je imelo evakuirano divizijsko sodišče iz Trsta. 

20.1.1915 je inšpekcija vojaške komande iz Gradca, ki je bila nadrejena jetnišnici na Ljubljanskem gradu, odredila, da se vse tujce pošlje v druga taborišča, jetnišnico se ukine; na Ljubljanskem gradu so lahko zgolj zaporniki v preiskavi in obsojenci z nižjo kaznijo od 1 leta. Zapor se je do vstopa Italijanov v vojno imenoval »cesarsko-kraljevi vojaško-garnizijski zapor«.