Na progi so vozile lokomotive:
Vrsta lokomotive Tovarniška številka T.ü.V Leto izdelave Opomba
Avgust Borsig, Berlin-Tegel 9913 3021 – Razbita
Floridsddorf, Dunaj 2576 3022 1918 Razrezana
Češka, Praga (2202) 730 3023 1919 V Ingrad
Henschel Sohn CSSEL – 15259 1917 V Ingrad
Henschel Sohn CSSEL – 15560 1917 Razrezana
Džuro Džakovič 172 – 1948 Prodana
Džuro Džakovič 253 – 1949 v Ljubljani
Džuro Džakovič 285 – 1950 Prodana
H. K. Porter ZDA – – 1947 –
Na začetku okupacije so vse kotelne knjige parnih lokomotiv morali poslati v Techni. Überwashugs Verein Wien – Dienststelle Graz, (Grabenstrasse 38). Na podlagi teh kotelnih knjig so tam izdali nemške kotlovne revizijske knjige (Kessel-Revisionsbücher), ki pa so se zgubile.
Zalogovnike za vodo (tenderje) parnih lokomotiv so polnili v remizi z vodo iz Artišnice, na mostu preko Lave iz potoka Lava in iz vodnjaka (jame) na postaji Žalec. Voda v Žalcu je bila zelo trda, vsebovala je veliko raztopljenih primesi. Veliko boljša, mehkejša je bila voda iz Artišnice. Po štirinajstih dneh vožnje so morali opraviti pranje lokomotivskega kotla.
Leta 1939 je po progi vozila ena parna lokomotiva, dve sta bili v rezervi. Četrta lokomotiva, ki je nekaj časa vozila od separacije do jaška Barbara je bila izločena.
Premog so z vagončki prevažali tudi od šahta Barbara in Titovega šahta do separacije. Vagončkov niso vlekle lokomotive, temveč jeklena brezkončna vrv, podobno kot delujejo vlečnice na smučiščih.
Prvi strojevodja na rudniški ozkotirni progi je bil Rudi Hlačar. Poznani strojevodje lokomotiv so še Jazbec, Edi Zupanc itd. V letih 1947 do 1964 je za lokomotive skrbel strojevodja Anton Cizej, ki je na lokomotivah opravil tudi nekaj izboljšav. Zadnji vlak pa sta 24. februarja 1964 peljala strojevodja Lenko Cilenšek in kurjač Vinko Ferjuc.
Avgust Borsig, Berlin-Tegel 9913 3021 – Razbita
Floridsddorf, Dunaj 2576 3022 1918 Razrezana
Češka, Praga (2202) 730 3023 1919 V Ingrad
Henschel Sohn CSSEL – 15259 1917 V Ingrad
Henschel Sohn CSSEL – 15560 1917 Razrezana
Džuro Džakovič 172 – 1948 Prodana
Džuro Džakovič 253 – 1949 v Ljubljani
Džuro Džakovič 285 – 1950 Prodana
H. K. Porter ZDA – – 1947 –
Na začetku okupacije so vse kotelne knjige parnih lokomotiv morali poslati v Techni. Überwashugs Verein Wien – Dienststelle Graz, (Grabenstrasse 38). Na podlagi teh kotelnih knjig so tam izdali nemške kotlovne revizijske knjige (Kessel-Revisionsbücher), ki pa so se zgubile.
Zalogovnike za vodo (tenderje) parnih lokomotiv so polnili v remizi z vodo iz Artišnice, na mostu preko Lave iz potoka Lava in iz vodnjaka (jame) na postaji Žalec. Voda v Žalcu je bila zelo trda, vsebovala je veliko raztopljenih primesi. Veliko boljša, mehkejša je bila voda iz Artišnice. Po štirinajstih dneh vožnje so morali opraviti pranje lokomotivskega kotla.
Leta 1939 je po progi vozila ena parna lokomotiva, dve sta bili v rezervi. Četrta lokomotiva, ki je nekaj časa vozila od separacije do jaška Barbara je bila izločena.
Premog so z vagončki prevažali tudi od šahta Barbara in Titovega šahta do separacije. Vagončkov niso vlekle lokomotive, temveč jeklena brezkončna vrv, podobno kot delujejo vlečnice na smučiščih.
Prvi strojevodja na rudniški ozkotirni progi je bil Rudi Hlačar. Poznani strojevodje lokomotiv so še Jazbec, Edi Zupanc itd. V letih 1947 do 1964 je za lokomotive skrbel strojevodja Anton Cizej, ki je na lokomotivah opravil tudi nekaj izboljšav. Zadnji vlak pa sta 24. februarja 1964 peljala strojevodja Lenko Cilenšek in kurjač Vinko Ferjuc.
Vagončki
Število prekucnikov 85 (20 z zavornim vretenom)
Nosilnost oziroma volumen 1,25 ton ali 1,5 m3
Število vagončkov za prevoz lesa 6
