Frančiška in Ivan Cobelj sta si po prvi svetovni vojni dom in družino uredila v Oblakih pri Juršincih. V hiši so imeli trgovino z mešanim blagom, s čimer so se preživljali. Družina je bila velika, saj se je rodilo osem otrok, vendar so štirje umrli že kot otroci. Štefka je bila najstarejša, za njo so prišli še brat Miro in sestri Ivanka in Marija.
Ker je bila Štefka pridna in dobra učenka domače ljudske šole, so jo starši po prigovarjanju učitelja poslali v meščansko šolo v Ormožu. Končala je dva razreda šole, nato pa so jo starši vzeli nazaj domov z namenom, da se bo izučila trgovine in kot najstarejša doma prevzela vodenje trgovine, zaradi česar je dve leti obiskovala tudi trgovski nadaljevalni tečaj na Ptuju. Po končani učni dobi pri očetu se je zaposlila pri stricu Jerneju Hojniku v Trnovcih kot trgovska pomočnica in pri njem delala do spomladi 1943.
»Res je, da so moje prve izkušnje v stikih v ljudmi vezane na domačo trgovino. Da pa je moja poklicna pot zavila v drugo smer … verjetno je nekaj tudi v genih. Dedek je končal gimnazijo, mama je izhajala iz družine Vrazovih; oče je bil šest let ujetnik v Sibiriji, znal je več jezikov, igral violino, se že takrat ukvarjal s fotografijo. V hišo so veliko hodili kulturniki in to se je dotaknilo tudi mene.«
(Štefka Cobelj v pogovoru z novinarko Natašo Vodušek, članek Vsega se ne da uresničiti, četudi se rodiš v oblakih, Tednik, 9. 2. 1989.)
