Okupacijski »dies irae«, ki je 11. aprila 1941 odplaknil navidezni mir in predvojni meščanski šarm mesteca ob Savinji, se seveda glasbe ni veliko dotaknil, usodno pa se je dotaknil okoliščin njenega bivanja.
Obe imeni – tako Glasbena matica kot Slomškov trg – v novih okoliščinah nista preživeli; nemški spomin na simbole slovenstva in na stara nacionalna trenja v mestu je bil preveč živ. Šola celjske Glasbene matice je postala Kreismusikschule (Okrožna glasbena šola), Slomškov trg pa si je nadel ime po Fritzu Zanggerju, enemu najbolj znanih predvojnih celjskih Nemcev, doktorju prava, glasbeniku in pisatelju. V sklopu celjske glasbene šole sta začeli delovati tudi dve podružnični šoli celjskega okupacijskega okrožja – v Šoštanju in Rogatcu. Starejši zakonski par Sancinovih, Karlo in Mirca, sta se preselila v Ljubljano; z datumom 7. maja 1941 je namreč ohranjena vloga Karla Sancina, ki jo je poslal odboru Glasbene matice v Ljubljani za delovno mesto glasbenega učitelja. Sancina se po vojni v celjsko glasbeno življenje nista več vrnila; njuna poznejša pedagoška in ustvarjalna pot se je odvijala med Ljubljano in Trstom. Celjsko medvojno in povojno glasbeno obdobje je zaznamoval mlajši par Sancinovih – Karlov brat Dušan in njegova žena Mařenka.
O ravnatelju nemške glasbene šole (Kreismusikschule), ki je delovala v času okupacije (1941/45), ni podatkov, razen redkih ustnih virov, ki se spominjajo gospoda Müllerja. Koncertni klavir znamke Beckstein, ki naj bi ga šola pridobila po njegovi zaslugi, je kot učni pripomoček še vedno v uporabi.