Bil je predmetni učitelj zgodovine, v svojem času osrednja osebnost v kulturi v Trebnjem. Bil je med prvimi, ki je poudarjal poudarjal potrebo po sožitju z naravo, zato je razvijal taborništvo. Kot pomočnik ravnatelja se je poglabljal v pedagoško delo in sestavil učbenik Naši kraji. Ustvarjalni nemir mu je narekoval pisanje novel, črtic, esejev s filozofsko tematiko, potopisov, največja izpovedna moč pa je bila v poeziji, izdal je pesniške zbirke Drobci sonca, Občutja in videnja ter Med lučjo in temo.
V kulturno zgodovino občine Trebnje se je vpisal kot organizator osrednje občinske knjižnice, danes
Knjižnice Pavla Golie Trebnje. Za svoje delo je dobil Žagarjevo diplomo za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju,
Čopovo diplomo in Trubarjevo priznanje, rojstna občina Zagorje ob Savi (rojen je bil v Znojilah nad Zagorjem) pa mu je posmrtno podelila Grumovo priznanje. Leta 1987 mu je Društvo knjižničarjev Dolenjske podelilo listino častnega članstva. Po njem se v Trebnjem imenuje tudi ulica.
France Režun je bil subtilen oblikovalec lastne izpovedne sle, ki je našla svoj ustvarjalni zamah v literarni reviji Samorastniška beseda . Bil je poet življenja, skušal se mu je približati na razne načine, obogaten s filozofsko mislijo, da bi po svojih močeh odkrival skrivnosti sveta.