Z začetkom leta 1971 je TAM k skupnemu poslovanju pritegnil TŽV Boris Kidrič, kar je pomenilo začetek TAM-ovih integracij. V 70. letih se je proizvodnja razširila na terenska vozila, za kar si je tovarna prislužila mnoga priznanja. TAM je bil med prvimi 48 jugoslovanskimi podjetji, kjer je bilo nekaj let po vojni uvedeno poskusno samoupravljanje. Leta 1972 so ustanovili posebne samoupravno-informativne skupine, leta 1973 pa je potekala javna razprava o oblikovanju TOZD-ov. Leta 1978 je nastal SOZD ZIV TAM. V 80. letih se je tovarna že pričela spopadati s krizo, ki so jo poskušali reševati s sanacijami, preoblikovanji in z iskanji raznih rešitev. Kljub temu je podjetje vse bolj propadalo in leta 1996 je bil zanj uveden stečajni postopek.
V letu 1970 je kooperacijski pogodbi, sklenjeni leta 1969 z nemškim podjetjem KHD, sledila še ena. KHD se je namreč v program rekonstrukcije in razširitve proizvodnje v Mariboru vključil z lastnim kapitalom. Tako je bila leta 1970 sklenjena pogodba o skupnem vlaganju, ki se ji je kasneje priključila še Mednarodna finančna korporacija IFC (International Finance Corporation). V obdobju od konca 60. let so si v TAM-u prizadevali čimbolj razvijati lastni proizvodni program, ki je temeljil na visoki usposobljenosti in razvojnem potencialu TAM-ovih strokovnjakov. Enega najpomembnejših tehničnih in tehnoloških dosežkov tovarne so predstavljala terenska dvo- in triosna vozila z zračno hlajenimi motorji, ki so bila cenjena tudi zunaj domovine. Projekt je nastajal po zahtevah JLA, vozila, projektirana za vojsko, pa so se prav tako dobro obnesla tudi na drugih področjih, npr. v gozdarstvu, pri vzdrževanju telekomunikacij, kot mobilne servisne delavnice na terenu ipd. Redna proizvodnja terenskih vozil T7 in T11 se je pričela v letu 1977. Proizvodnja za jugoslovansko vojsko je v 80. letih dosegla že tretjino vrednosti celotne proizvodnje TAM-a. Zanjo si je TAM prislužil plaketo tedanje JLA, listino mesta Maribor in Red dela z rdečo zastavo Josipa Broza Tita. Sredi 70. let so obstoječi program vozil, ki je temeljil na kategoriji srednje težkih vozil, obnovili in razvili novo družino tako tovornjakov kot avtobusov. Nosilnost tovornjakov so po novem razširili tudi v kategorijo težkih vozil. Želja v TAM-u je bila, da bi s svojim proizvodnim programom pokrivali široko paleto cestnih vozil, od lahkih s skupno maso 3,5 t in moči 60 KM do težkih vlačilcev lastne skupne mase 26 t in moči 260 KM. Program so poimenovali po novi, v TAM-u razviti (tram)Bus kabini “B program”. Na skupnih razvojnih osnovah je stekla tudi proizvodnja avtobusov za različne namene ter proizvodnja posebnih oz. specialnih vozil (gasilska, smetarska ipd.). V 80. letih so v okviru programa terenskih vozil razvili goseničarja za teptanje smučarskih prog, ki pa žal ni bil konkurenčen s tujimi istovrstnimi vozili. V teh letih so v tovarni iskali nova tržišča, med drugim tudi v ZDA, kamor so želeli plasirati novo proizvodno linijo šolskih avtobusov. Ustanovljeno je bilo podjetje TAM-USA. Vozilo so v celoti razvijali v TAM-u, in sicer kot prednostni projekt posebnega pomena. Izdelali so prototip avtobusa, ki je prestal številne preizkušnje, leta 1990 so si ga ogledali ameriški potencialni kupci, do realizacije proizvodnje pa nato ni prišlo, ker naj bi TAM nudil več, kot so v Ameriki pričakovali in bili pripravljeni plačati. Poleg tega je tedaj podjetje že zajela reorganizacija v holding in ustanovitev več samostojnih podjetij. Že v letu 1989 je nastalo družbeno podjetje TAM p. o., v katerem sta se združili tedanji delovni organizaciji Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor ter TAM Avtotrgovina. V naslednjem letu se je TAM p. o. preoblikoval v delniško družbo v družbeni lasti TAM d. d., ki je kot krovna družba prevzela tudi vseh 10 odvisnih družb (TAM Bus, TAM Trade, TAM mednarodna trgovina, TAM Gospodarska vozila, TAM motor, TAM Razvojno tehnični inštitut, TAM Tehnološka oprema, TAM Inženiring in vzdrževanje, TAM Metalurgija in TAM Stanovanja) in se leta 1992 preoblikovala v delniško družbo v mešani lasti. Po sprejetju sklepa Agencije republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je bil leta 1995 družbeni kapital prenešen na Slovenski odškodninski sklad, Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter Sklad RS za razvoj. Ker ni bilo nobene vizije, ki bi podjetje rešila iz krize, je bil 2. junija 1996 razglašen stečaj. Sledilo je 15 stečajnih postopkov, 14 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, 1 pa pred Okrožnim sodiščem Murska Sobota. Tako je bila usoda TAM-a za vedno zapečatena.
Viri:
1. Tovšak, S.: Šest desetletij od začetkov Tovarne avtomobilov Maribor. V: Tovarna avtomobilov Maribor. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2007, str. 3-8.
2. Prašnički, M.: Oris glavnih razvojnih mejnikov in proizvodov Tovarne avtomobilov Maribor. V: Tovarna avtomobilov Maribor. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2007, str. 9-33.
3. Iršič, M. (ur.): Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor : 1947-1987. Maribor: Tovarna avtomobilov in motorjev, 1987.
4. Brovinsky, B.: Tam v Mariboru, kjer delajo tovornjake : od licence do lastnega programa vozil. V: Oset, Ž., Berberih Slana A., Lazarević, Ž. (ur.): Mesto in gospodarstvo : mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 2010, str. 393-416.
