Z vrtinami v podtalnico slovanskega besedotvorja je poskušal priti do imena Mokronožan dr. Hinko Heferle (1900 – 1967).
Mokronog leži v zatišju južnega roba Mirnske doline. S treh strani ga varujejo z gozdom poraščeni griči in že sam prostor, na katerem naselje leži, je bil za prve slovanske prišleke več kot prijazno zatišje. Ker so za pojem zatišje menda uporabljali besedo makromnovo, je čisto možno, da so potem tudi naselje, ko so se udomili v njem, tako poimenovali. V ponvi časa se je potem Makromnovo počasi pretalilo v Makromnov ? Makronav ? Makronag ? Mokronog.
Naslednja zgodba, ki jo je še vedno najti med ljudmi, pripoveduje, da se je njega dni pripeljalo v kraj njegovo presvetlo visočanstvo. Dan za obisk je bil prav nesrečno izbran, ker je lilo kot iz škafa. Kočija se je ustavila sredi trga in presvetlost je kar iz kočije dala poklicati predse trškega župana. Pricapljal je bos, kajti čevlji so bili v tistih časih tako dragocen kos garderobe, da jih je bilo nadvse škoda za blato. Visočanstvo, ki je imelo povsem drugačna merila glede vrednosti obuval, je zgroženo vzkliknilo: “Uf, nassenfussar!” Zbrani podaniki, ki so, ravno tako bosi, prizor ponižno opazovali, so vzklik njegovega visočanstva razumeli kot največjo pohvalo njihovemu županu, saj se je res potrudil. V spomin na ta dogodek in na (iz srca iztrgani) vzklik njegovega visočanstva so sklenili, da se bo poslej kraj imenoval Nassenfuss, ker pa je beseda nemška, so jo
poslovenili v Mokronog. Lahko pa, da je bilo malo drugače, da je njegovo visočanstvo sezulo škorenjce in pogumno stopilo po blatu do trške hiše (ki je stala približno tam, kjer je do leta 1943 stala Sbilova hiša, v o
bmočju sedanjega kulturnega doma). Podanikom je bilo to tako všeč, da so odtis levega stopala, s katerim je plemenitost najprej stopila v blato, vzeli za svoj grb, kraj pa krstili za Mokronog.
