Industrializacija Kranja se je začela po 1. svetovni vojni. Kranjski odborniki so v 20. letih 20. stoletja pripeljali v mesto tuj kapital, tako da je Kranj postal eno najbolj razvitih industrijskih mest v tedanji Jugoslaviji. Poleg velikih tekstilnih tovarn so nastajali tudi manjši usnjarski, gumarski, čevljarki in lesnopredelovalni obrati. V letih pred 2. vojno je celotna kranjska industrija zaposlovala približno 4500 delavcev.
Električno energijo sta dobavljali 2 hidroelektrarni: ob Kokri je bila last Pavla Mayrja, na levem bregu Save pa je Vinko Majdič predvojni valjčni mlin predelal v hidroelektrarno. K postavitvi prvih tekstilnih tovarn je bistveno pripomogel kranjski trgovec in podjetnik Franjo Sirc, ki je pridobil češkega investitorja Emilia Storzo. 1923 sta na desnem bregu Save na Gaštejskem pašniku pričela graditi objekte tovarne Jugočeška, kjer je v naslednjih desetletjih delalo preko 1000 delavcev.
Naslednja večja tekstilna tovarna je v Kranju nastala s pomočjo poljskega kapitala.Ob levem bregu Save na Farovški Loki so s poljskima podjetnikoma Paulom Markgrafom in Gustavom Horakom leta 1926 postavili tovarno Intex. Poslovodja je bil nekaj časa tudi Franjo Sirc, Intex je zaposloval največ 633 delavcev.
Franjo Sirc je sodeloval tudi pri ustanovitvi tretje velke tekstilne tovarne v Kanju. Za investicijo je pridobil češkega industrialca Františka Bruno in leta 1928 so na desnem bregu Save na Gorenji Savi pričeli graditi objekte Kranjske tekstilne tovarne, ki se je naslednje leto preimenovala v Jugobruno. Razvila se je v veliko podjetje za izdelavo bombažnih tkanin, svile in svilenih izdelkov ter pred 2. vojno zaposlovala okoli 1300 delavcev. Leta 1929 je Franjo Sirc ustanovil še svojo lastno tovarno, in sicer Tekstilno tovarno Stražišče na vrhu Gaštejskega klanca. Izdelovali so enostavne ibombažne tkanine iz bombažne preje, ki jo je dobavljal František Bruna iz Jugobrune.
Leta 1928 je s kapitalom češkega državljanja Arturja Hellerja nastala tudi tovarna Tekstilindus v Stražišču, češki kapital je bil prisoten pri ustanovitvi tovarne IKA leta 1923. Črnomeljski trgovec Anton Božič je leta 1929 ustanovil tovarnbo Tkalnica volnenin in bombažnih tkanin, Tržačan Adolf Prah 1931Tovarno volnenih in bombažnih tkanin, Ivan Evangelist Sirc 1932 tkalnico jute, ki je stala za kransjko gimnazijo, trgovec Ivan Savnik pa 1931 podjetje Trikotaža, tovarna za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga.
Razvila se je tudi gumarska industrija, že leta 1921 so ustanovili tovarno gumijastih izdelkov Vulkan, ki je v naslednji letih prešla v roke tujcev, prvi lastnik je bil Semperit. Leta 1939 se je tovarna preimenovala v Jugoslovansko tvornico gume, kjer so izdelovali cevi, podpetnike, plašče in zračnice za kolesa, radirke, termoforje, tesnilne plošče.
Prvi čevljarski obrat so v Kranju odprli že leta 1918, čez nekaj let se je preimenoval v Tovarnbo čevljev Rekord. Leta 1924 pa je trgovec z usnjem Anton Štefe ustanovil dtružbo Jadransko-posavska čevljarna, ki se je kasneje preselila na levi breg Save nasproti Jugočeške..
Svoja podjetja so ustanavljali tudi lesni trgovci: Franc Gorjanc je imel žagarski obrat na železniški postaji, Ivan Zabret je imel v Bobovku pri Kranju Tovarno opeke in lesno industijo, 1923 je postavil moderno žago, ki jo je poganjal parni stroj. Večja podjetja so razvili tudi domači gradbeniki. Stavbenik Josip Slavec je s svojim podjetjem gradil ceste, železniške in cestne mostove ter tovarniške, hotelske, vojaške in stanovanjske objekte,
Ignac Fock je 1907 svoje podjetje preimenoval v Paratovarna za milo, surovi margarin in kristalno sodo Ignac Fock Kranj. Izdelali so do 20 ton mila, več vagonov kristalne sode in tekočega mila na mesec. Sin Makso Fock je v drugi polovici 3. desetletja na voglau Poštne in Tavčarjave ulice postavil hotel Evropa..
V Brutofu pa je že leta 1906 Blaž Zabret preuredil star oljni mlin in kupil moderno stiskalnico, pri prodaji izdelkov in preskrbi s surovinami je sodeloval z Rudolfom Huterjem, podjetje sta poimenovala Kranjska tovarna lanenega olja Zabret in Huter, Kranj. Pred 2. vojno je približno 50 zaposlenih pridelalo okoli 5 tisoč ton lanenega, repičnega in ricinusovega olja na leto.
Z rastjo industrije se je vzpenjala tudi trgovina, v mestu je bilo več manufakturnih prodajaln, ki so prodajale tekstil, oblačila in perilo. Nastajale so tudi specializirane trgovine, med katerimi je izstopala veletrgovina z železnino Merkur, last Petra Majdiča. Priljubljene so bile tudi trgovske hiše, imenovane po lastnikih: Savnik, Adamič, Kocbek, Berjak, Kušlan.
Povečevalo se je tudi število obiskovalcev v mestu, zato so gradili nove hotele: Stara pošta (1930), ki ga je zgradilo podjetje Josipa Slavca po načrtih Hermana Husa, hotel Jelen so preuredili iz Kuraltove gostilne. Franjo Sirc pa je pri Savskem mostu enonadstropno poslopje preuredil v hotel Union. Makso Fock je po načrtih arhitekta Hermana Husa leta 1939 v centru mesta postavil hotel Evropa. Tudi na Šmarjetni gori so kočo preuredili v manjši hotel.
Viri:
Bohinc, S., Božič, M., Purič, S.: Industrializacija Kranja in njene posledice. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Kos, M.: Podjetništvo v Kranju: od leta 1918 do nacionalizacije leta 1948. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2006
Pollak, M.: Franjo Sirc – kranjski trgovec in industrialec. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Porenta, K.: Josip Slavec. Kranj: Gimnazija Kranj, 2012
Puhar, F.: Gospodarski vzpon Kranja 1918 – 1986, v Kranjski zbornik 1990. Kranj: Skupščina občine, 1990
