Tričlanska odprava: Vanja Furlan – vodja, Tomaž Humar in Zvonko Požgaj.
Ama Dablam res ni med višjimi gorami v Himalaji, a po svoji obliki je ena najlepših.
Za aklimatizacijo sta se plezalca Furlan in Humar povzpela na Imjatse, 6173 m, bolj znan kot Island Peak. 21. aprila 1996 sta se odpravila v steno, a sta se po petih dneh zaradi nemogočih vremenskih razmer vrnila v bazo.
Do drugega poskusa je prišlo 30. aprila. Zelo hitro sta napredovala in prvi dan dosegla ogromen serak na višini 5630 metrov. V tem delu je bilo ledno plezanje, naklon vzpona pa med 60° in 85°. Naslednji dan sta začela plezati že ponoči, saj ju je čakal najtežji del smeri, ki sta ga poimenovala rampa; visoka je približno 300 višinskih metrov, za kar sta potrebovala 17 ur. Naslednji dan sta se zbudila s povsem krvavimi prsti od napornega plezanja prejšnji dan, ko je nenadoma nekaj počilo in vreča z vso ledno opremo je zletela v prepad. ”Shit!, zavpijem od groze. Fuck!, se zadere Vanja. In nadaljujeva, kot da se ni nič zgodilo,” je sočno opisal dogajanje na svoji spletni strani Tomaž Humar.
Dobršen del smeri od rampe sta preplezala nenavezana, z izjemo skalnega raztežaja. Vrh Ama Dablam sta dosegla 4. maja ob 16.45. Čez eno uro sta začela sestopati po jugozahodnem grebenu, kjer poteka normalna pot na goro. V bazni tabor pod severozahodno steno sta se vrnila 6. maja.
Vzpon je odmeval v mednarodnem alpinističnem svetu, saj je bil leta 1997 nagrajen z zlatim cepinom za najboljši alpinistični vzpon leta 1996.
Avtorica besedila: Jelena Justin
Za aklimatizacijo sta se plezalca Furlan in Humar povzpela na Imjatse, 6173 m, bolj znan kot Island Peak. 21. aprila 1996 sta se odpravila v steno, a sta se po petih dneh zaradi nemogočih vremenskih razmer vrnila v bazo.
Do drugega poskusa je prišlo 30. aprila. Zelo hitro sta napredovala in prvi dan dosegla ogromen serak na višini 5630 metrov. V tem delu je bilo ledno plezanje, naklon vzpona pa med 60° in 85°. Naslednji dan sta začela plezati že ponoči, saj ju je čakal najtežji del smeri, ki sta ga poimenovala rampa; visoka je približno 300 višinskih metrov, za kar sta potrebovala 17 ur. Naslednji dan sta se zbudila s povsem krvavimi prsti od napornega plezanja prejšnji dan, ko je nenadoma nekaj počilo in vreča z vso ledno opremo je zletela v prepad. ”Shit!, zavpijem od groze. Fuck!, se zadere Vanja. In nadaljujeva, kot da se ni nič zgodilo,” je sočno opisal dogajanje na svoji spletni strani Tomaž Humar.
Dobršen del smeri od rampe sta preplezala nenavezana, z izjemo skalnega raztežaja. Vrh Ama Dablam sta dosegla 4. maja ob 16.45. Čez eno uro sta začela sestopati po jugozahodnem grebenu, kjer poteka normalna pot na goro. V bazni tabor pod severozahodno steno sta se vrnila 6. maja.
Vzpon je odmeval v mednarodnem alpinističnem svetu, saj je bil leta 1997 nagrajen z zlatim cepinom za najboljši alpinistični vzpon leta 1996.
Avtorica besedila: Jelena Justin