Julijske Alpe so skupaj s Karavankami ter Kamniško-Savinjskimi Alpami najskrajnejši jugovzhodni del velikega loka Alp. Razprostirajo se na severozahodnem delu Slovenije, zavzemajo pa tudi skrajni severovzhodni del Italije. Najvišji vrh Julijskih Alp in hkrati Slovenije je Triglav (2864 m). Druga najvišja gora je italijanski Montaž (2753 m).
Julijske Alpe se delijo na dva dela: Vzhodne in Zahodne Julijske Alpe. Vzhodni del skoraj v celoti leži na ozemlju Slovenije, od zahodnega dela pa čez slovensko-italijansko mejo sega le polovica Kaninske skupine. Glavni zarezi v grebenu Vzhodnih Julijskih Alp sta prelaza Vršič in Luknja; zahodno od Vršiča ležita skupini Jalovca in Bavškega Grintavca ter Mangarta in Ponc. Med Vršičem in Luknjo se razprostirajo vrhovi skupin Razorja in Prisanka ter Škrlatice in Martuljka. Na obsežno Triglavsko skupino se južno navezuje greben Spodnjih Bohinjskih gora in skupina Krna. Skrajno vzhodno obrobje Julijskih Alp sestavljajo planote Pokljuke, Mežakle in Jelovice. Zahodne Julijske Alpe se začnejo onkraj prelaza Predel. Na dolgo verigo Kaninove skupine se na jugozahodu navezujejo grebeni Matajurja, Stola in Muzcev. Najveličastnejši vrhovi Zahodnih Julijskih Alp so zbrani v skupini Viša in Montaža onstran Nevejskega prevala.
V Julijskih Alpah izvirata dve večji reki, Sava in Soča, v kateri odteka večina voda Julijskih Alp. Največja jezera v Julijskih Alpah so Bohinjsko, Blejsko in Rabeljsko jezero; Krnsko jezero, Mangartski oz. Belopeški jezeri ter Triglavska jezera (Jezero pod Vršacem, Rjavo jezero, Zeleno jezero, Jezero v ledvicah ali Veliko jezero, Dvojno jezero in Črno jezero nad Komarčo), ki so prava ledeniška jezera. Poleg Posočja največ slapov v Sloveniji najdemo v Triglavskem narodnem parku. Najlepši in največji so slap Savice pod Komarčo v Bohinju, Peričnik v dolini Vrat in Boka pri Bovcu; omeniti pa velja tudi Martuljške slapove, slap Nadiže v Planici in slapove v dolini Voje.
Julijske Alpe skoraj iz vseh strani obkrožajo velike in globoke rečne doline. Zgornjesavska dolina se enakomerno vzpenja proti zahodu med bregovi Julijskih Alp in Karavank. Po njej teče Sava Dolinka, ki izvira v slapu Nadiže nad Planico, vendar kmalu ponikne in pride na dan šele v Zelencih pri Podkorenu. Pri Mojstrani se proti jugozahodu odprejo tri globoke doline, ki se zajedajo globoko v osrčje Triglava: Krma, Kot in Vrata. Najdaljša med njimi je Krma, ki jo na vzhodu oklepajo stene Debele peči, Lipanskega in Debelega vrha, obeh Draških vrhov in Tosca. Zahodni del doline sestavljajo visoka in prepadna pobočja Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca. Kot je najkrajša izmed severnih triglavskih dolin, dolina Vrat pa nedvomno spada med najlepše dele slovenskega alpskega sveta. Dolina Vrat poteka od Mojstrane proti jugozahodu do vznožja Triglava, na severozahodu pa jo obdajajo pobočja Slemena, Kukove špice, Škrlatice, Dolkove špice, Stenarja in Bovskega Gamsovca. Najlepši vrh Martuljške skupine je Špik.
Ledeniško oblikovana Spodnja Bohinjska dolina se za Ajdovskim gradcem zoža v ožje korito in kmalu zatem se začne Soteska, katere strmi bregovi so zarezani med planoti Pokljuke in Jelovice. Zgornja Bohinjska dolina poteka severno od Spodnje Bohinjske doline in obe dolini se združita pri izteku Bohinjskega jezera. V Zgornjo Bohinjsko dolino se iztekata stranski dolini Voj in Ribnice, skozi dolino pa vodijo poti v osrčje Triglavske skupine, na Fužinske planine in Pokljuko.
Reka Soča izvira v osrčju Julijskih Alp. Soška dolina se v svojem zgornjem delu od vasi Soča navzgor imenuje Trenta. Pravo povirje Soče je Zadnja Trenta, nad katero se dvigajo vrhovi Bavški Grintavec, Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor. V porečju Soče se razprostirajo še doline Zadnjica, Vrsnik, Lepena, Koritnica z Mangartom, dolina Tolminke in Baška grapa. Na italijanski strani Julijskih Alp omenimo Mangartsko dolino, Jezersko dolino, dolino Mrzle vode, dolino Belega potoka, Kanalsko dolino, Reklanico in Tersko dolino.
Čeprav so Julijske Alpe v celoti enotna, zaključena gorska skupina, jih globoke doline in sedla razčlenjujejo na posamezne podskupine. Spodnje Bohinjske gore so dolg, valovit greben, ki na zahodu in jugu obsega planoto Komno in Bohinjsko dolino, južna pobočja pa se spuščajo v Baško grapo in dolino Soče. Med vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora omenimo Ratitovec, Rodico, Črno prst, Vogel, Komno in Bogatin. Spodnje Bohinjske gore proti zahodu mejijo na Krnsko skupino z najvišjim vrhom Krnom.
Sleme Spodnjih Bohinjskih gora se na severozahodu navezuje na grebene Triglavske skupine. Osrednji vrh te skupine je Triglav in skupina predstavlja najvišje območje Julijskih Alp, saj precej vrhov presega 2500 m. Triglavska skupina je zelo raznolika, saj jo med drugim sestavljajo planine Lipanca, Uskovnica, Krstenica, Vogar, Blato, Viševnik, Ovčarija, Velo Polje, Dedno polje, Planina Pri Jezeru in planina V Lazu.
Gore v Martuljški skupini so izrazito strme. Najvišji vrh je Škrlatica, sledijo mu Visoki Rokav, Oltar in Ponce. Osrednji vrh skupine in stičišče grebenov je Veliki oltar, za Škrlatico pa grebeni prehajajo v skupino Razorja. Na jugu se skupina konča z Vrati, na severu in vzhodu pa z Zgornjesavsko dolino.
Skupina Razorja in Prisojnika zavzema del glavnega grebena Julijskih Alp med prelazoma Luknja in Vršič. Osrčje skupine tvorijo Kriški podi, skupino pa sestavljajo vrhovi Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar.
Močno razvejana mreža grebenov v skupini Jalovca in Bavškega Grintavca tvori zaključeno gorsko skupino in leži med Savo Dolinko, Veliko Pišnico, Sočo in Koritnico. Vrhova Vitranc in Ciprnik stojita v grebenu južno od Zgornjesavske doline med Kranjsko Goro in Ratečami.
Greben, ki sestavlja Mangartsko skupino, se začne na prelazu Predel in poteka proti vzhodu čez vrh Mangarta do Roba nad Zagačami. Zahodna pobočja mangartskih gora se spuščajo v Rabeljsko dolino, južna pa v Koritnico.
Kaninske gore so edina skupina Zahodnih Julijskih Alp, ki vsaj delno leži na slovenskem ozemlju. Osrednji del slovenskega dela skupine zavzemajo Kaninski podi, najvišji vrh je Visoki Kanin.
Zahodno od Nevejskega prevala se visoko dvigata dva izmed velikanov Julijskih Alp – Viš in Montaž. Ta skupina je najbolj zahodna skupina Julijskih Alp, ki se na zahodu končajo z reko Tilment.
mag. Barbara Kalan
Literatura:
Tine Mihelič: Julijske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2009.
V Julijskih Alpah izvirata dve večji reki, Sava in Soča, v kateri odteka večina voda Julijskih Alp. Največja jezera v Julijskih Alpah so Bohinjsko, Blejsko in Rabeljsko jezero; Krnsko jezero, Mangartski oz. Belopeški jezeri ter Triglavska jezera (Jezero pod Vršacem, Rjavo jezero, Zeleno jezero, Jezero v ledvicah ali Veliko jezero, Dvojno jezero in Črno jezero nad Komarčo), ki so prava ledeniška jezera. Poleg Posočja največ slapov v Sloveniji najdemo v Triglavskem narodnem parku. Najlepši in največji so slap Savice pod Komarčo v Bohinju, Peričnik v dolini Vrat in Boka pri Bovcu; omeniti pa velja tudi Martuljške slapove, slap Nadiže v Planici in slapove v dolini Voje.
Julijske Alpe skoraj iz vseh strani obkrožajo velike in globoke rečne doline. Zgornjesavska dolina se enakomerno vzpenja proti zahodu med bregovi Julijskih Alp in Karavank. Po njej teče Sava Dolinka, ki izvira v slapu Nadiže nad Planico, vendar kmalu ponikne in pride na dan šele v Zelencih pri Podkorenu. Pri Mojstrani se proti jugozahodu odprejo tri globoke doline, ki se zajedajo globoko v osrčje Triglava: Krma, Kot in Vrata. Najdaljša med njimi je Krma, ki jo na vzhodu oklepajo stene Debele peči, Lipanskega in Debelega vrha, obeh Draških vrhov in Tosca. Zahodni del doline sestavljajo visoka in prepadna pobočja Rjavine, Luknje peči, Dimnikov in Macesnovca. Kot je najkrajša izmed severnih triglavskih dolin, dolina Vrat pa nedvomno spada med najlepše dele slovenskega alpskega sveta. Dolina Vrat poteka od Mojstrane proti jugozahodu do vznožja Triglava, na severozahodu pa jo obdajajo pobočja Slemena, Kukove špice, Škrlatice, Dolkove špice, Stenarja in Bovskega Gamsovca. Najlepši vrh Martuljške skupine je Špik.
Ledeniško oblikovana Spodnja Bohinjska dolina se za Ajdovskim gradcem zoža v ožje korito in kmalu zatem se začne Soteska, katere strmi bregovi so zarezani med planoti Pokljuke in Jelovice. Zgornja Bohinjska dolina poteka severno od Spodnje Bohinjske doline in obe dolini se združita pri izteku Bohinjskega jezera. V Zgornjo Bohinjsko dolino se iztekata stranski dolini Voj in Ribnice, skozi dolino pa vodijo poti v osrčje Triglavske skupine, na Fužinske planine in Pokljuko.
Reka Soča izvira v osrčju Julijskih Alp. Soška dolina se v svojem zgornjem delu od vasi Soča navzgor imenuje Trenta. Pravo povirje Soče je Zadnja Trenta, nad katero se dvigajo vrhovi Bavški Grintavec, Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor. V porečju Soče se razprostirajo še doline Zadnjica, Vrsnik, Lepena, Koritnica z Mangartom, dolina Tolminke in Baška grapa. Na italijanski strani Julijskih Alp omenimo Mangartsko dolino, Jezersko dolino, dolino Mrzle vode, dolino Belega potoka, Kanalsko dolino, Reklanico in Tersko dolino.
Čeprav so Julijske Alpe v celoti enotna, zaključena gorska skupina, jih globoke doline in sedla razčlenjujejo na posamezne podskupine. Spodnje Bohinjske gore so dolg, valovit greben, ki na zahodu in jugu obsega planoto Komno in Bohinjsko dolino, južna pobočja pa se spuščajo v Baško grapo in dolino Soče. Med vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora omenimo Ratitovec, Rodico, Črno prst, Vogel, Komno in Bogatin. Spodnje Bohinjske gore proti zahodu mejijo na Krnsko skupino z najvišjim vrhom Krnom.
Sleme Spodnjih Bohinjskih gora se na severozahodu navezuje na grebene Triglavske skupine. Osrednji vrh te skupine je Triglav in skupina predstavlja najvišje območje Julijskih Alp, saj precej vrhov presega 2500 m. Triglavska skupina je zelo raznolika, saj jo med drugim sestavljajo planine Lipanca, Uskovnica, Krstenica, Vogar, Blato, Viševnik, Ovčarija, Velo Polje, Dedno polje, Planina Pri Jezeru in planina V Lazu.
Gore v Martuljški skupini so izrazito strme. Najvišji vrh je Škrlatica, sledijo mu Visoki Rokav, Oltar in Ponce. Osrednji vrh skupine in stičišče grebenov je Veliki oltar, za Škrlatico pa grebeni prehajajo v skupino Razorja. Na jugu se skupina konča z Vrati, na severu in vzhodu pa z Zgornjesavsko dolino.
Skupina Razorja in Prisojnika zavzema del glavnega grebena Julijskih Alp med prelazoma Luknja in Vršič. Osrčje skupine tvorijo Kriški podi, skupino pa sestavljajo vrhovi Pihavec, Bovški Gamsovec in Stenar.
Močno razvejana mreža grebenov v skupini Jalovca in Bavškega Grintavca tvori zaključeno gorsko skupino in leži med Savo Dolinko, Veliko Pišnico, Sočo in Koritnico. Vrhova Vitranc in Ciprnik stojita v grebenu južno od Zgornjesavske doline med Kranjsko Goro in Ratečami.
Greben, ki sestavlja Mangartsko skupino, se začne na prelazu Predel in poteka proti vzhodu čez vrh Mangarta do Roba nad Zagačami. Zahodna pobočja mangartskih gora se spuščajo v Rabeljsko dolino, južna pa v Koritnico.
Kaninske gore so edina skupina Zahodnih Julijskih Alp, ki vsaj delno leži na slovenskem ozemlju. Osrednji del slovenskega dela skupine zavzemajo Kaninski podi, najvišji vrh je Visoki Kanin.
Zahodno od Nevejskega prevala se visoko dvigata dva izmed velikanov Julijskih Alp – Viš in Montaž. Ta skupina je najbolj zahodna skupina Julijskih Alp, ki se na zahodu končajo z reko Tilment.
mag. Barbara Kalan
Literatura:
Tine Mihelič: Julijske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2009.