Že zdavnaj pred prvimi planinci so si pot v visokogorje poiskali domačini. V gorniškem smislu pa so Julijske Alpe odkrili znanstveniki, saj jih je sla po raziskovanju gnala tudi v visokogorje. Tja pa so jih vodili domači vodniki, ki so dobro poznali gorski svet.
Raziskovanje alpskega sveta iz znanstvenih namenov se pojavi z botaničnimi in geodetskimi iskanji v Julijskih Alpah in Grintovcih po letu 1750. Baltazar Hacquet je leta 1777 zaradi botaničnih raziskav prišel na Kranjsko in že istega leta se je poskušal povzpeti na Triglav. To mu sicer ni uspelo, prišel pa je do Malega Triglava. 25. avgusta 1778 so vrh Triglava osvojili t. i. štirje srčni možje – Luka Korošec, Matija Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. Hacquet pa se je leta 1779 vendarle povzpel na vrh Triglava. Med prvimi gorniki se omenja še Ivana Arha in Andreja Legata iz Stare Fužine, ki sta leta 1795 pod Triglav spremljala Valentina Vodnika. V naslednji generaciji triglavskih vodnikov so najbolj znani Bohinjci Jožef Škantar in njegov sin Lovrenc, Anton Šest, Lovrenc Jelar, Janez Trojar, Jože Ravhekar, Franc Stare in Jože Sodja. V obdobju med prvo in drugo svetovno vojno izstopa Franc Škantar, med predvojnimi bohinjskimi vodniki pa moramo omeniti še Tomaža Godca, vsestranskega športnika, gorskega reševalca in smučarja.
V 18. in 19. stoletju so se za Julijske Alpe zanimali naslednji znanstveniki: Karel Zois (bil je eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva), Henrik Freyer (bil je prvi, ki se je na Triglav povzpel s severne strani čez Zgornjo Krmo in brez vodnika), Muzio Tomassini (raziskoval je rastlinstvo na Matajurju), Otto Sendtner (leta 1841 se je v dobrem mesecu povzpel na 18 vrhov v Julijskih Alpah), Franc pl. Hohenwart (priznan mu je prvi dokumentirani vzpon na Mangart leta 1794) in Angleži Humphry Davy (izumitelj, ki je v letih od 1819 do 1828 večkrat obiskal naše kraje), Josiah Gilbert in G. C. Churchill (njuno zanimanje je veljalo narodopisnim značilnostim, folklornim posebnostim in botaničnim študijam). S Triglavom pa je neločljivo povezan Jakob Aljaž, ki se je nanj prvič povzpel leta 1887. Aljaž je leta 1895 po svojem načrtu in na lastne stroške dal na vrhu Triglava postaviti stolp, ki se po njem imenuje Aljažev stolp.
V Julijskih Alpah so bili dejavni tudi češki planinci, vendar je bilo njihovo organizirano delovanje razmeroma kratko, saj je obsegalo čas od leta 1897 do leta 1918. Po prvi svetovni vojni je zanimanje za Julijske Alpe znova sprožil dr. Julius Kugy, ki je prvi začel s sistematičnim raziskovanjem in osvajanjem vrhov. Njegovo pravo nasprotje je bil dr. Henrik Tuma, ki je gore raziskoval z natančnostjo znanstvenika, predvsem pa sta ga zanimala imenoslovje in geografija. Kmalu po prvi svetovni vojni je v Slovenijo prišla Irka Fanny Suzannah Copeland, ki je navezala kulturne in planinske stike z Miro Marko Debelak in Edom Deržajem. Eden vidnejših angleških alpinistov, ki je obiskal Julijske Alpe, je bil tudi dr. Tom Longstaff. Seznanil se je z dr. Juliusom Kugyjem, povzpel pa se je na Razor, Prisojnik in Triglav.
S prvim vzponom na Triglav se je pričelo zlato obdobje gorništva, ki je trajalo do druge polovice 19. stoletja, do ustanovitve gorskega društva Triglavski prijatelji v Bohinju. Kasneje sta se iz gorništva razvila planinstvo in alpinizem. V drugi polovici 19. stoletja so se na Slovenskem pričele ustanavljati planinske organizacije, tako slovenske kot nemške, medtem ko je alpinizem za svojo uveljavitev potreboval precej dlje časa. Med predhodnike Slovenske planinske organizacije štejemo društvo Triglavski prijatelji v Bohinju, ki je nastalo leta 1872 in katerega pobudnik je bil kaplan iz Srednje vasi Ivan Žan. Na pobudo društva sta Anton Šest in njegov sin Lovrenc poskrbela za nadelavo poti na Triglav, društvo pa je na Ledinah postavilo tudi prvo triglavsko zavetišče. Nedvomno je bilo društvo Triglavski prijatelji namenjeno tudi pospeševanju triglavskega planinstva.
Slovenska planinska organizacija je nastala predvsem zato, ker so nekateri slovenski planinci spoznali, da se nemški vpliv vse bolj širi tudi v slovenske gore. Leta 1874 je bila v Ljubljani ustanovljena Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva, ki je pričela s svojimi aktivnostmi zlasti v Julijskih Alpah. Leta 1877 je tako pričela z obnovo koče na Ledinah, leta 1886 je zgradila Deschmannhaus (današnji Staničev dom), leta 1887 je obnovila Maria Theresia-hütte (današnja Planika), leta 1892 je zgradila kočo na Golici (Golicahütte), leta 1897 kočo na Kokrskem sedlu (Zoishütte) in leta 1900 Erjavčevo kočo na Vršiču (Vosshütte). Kranjska sekcija je imela tudi kar nekaj markiranih poti, med drugim čez Komarčo mimo Črnega jezera, po Velski dolini na Velo polje in pod Toscem in Konjščico na Rudno polje, markirana je bila pot do Martuljških slapov, po dolini Tamar in po dolini Belopeških jezer; na Triglav so s severa vodile markirane poti skozi Kot in Krmo in Vrata čez Prag do Staničevega doma in čez Luknjo v Zadnjico in nato čez Vršič mimo Erjavčeve koče v Kranjsko Goro.
Pobudnik za ustanovitev Slovenskega planinskega društva je bila družba piparjev, ljubljanskih planincev, ki se je v poletnem času rada zbirala na zajtrku v gostilni na Drenikovem vrhu. Družbo so sestavljali Josip Hauptman, Anton Škof, Ivan Korenčan, Bogumil Kajzelj, Karel Seunig in Henrik Lindtner. Število piparjev je bilo omejeno na šest članov, vendar so bili možni tudi pripravniki. Pipar je moral biti samski in vedno imeti pri sebi kadilske potrebščine. Po letu 1900, ko so se piparji večinoma poročili, je njihova dejavnost pričela upadati. Namen piparjev je bil predvsem udeleževati se gorskih izletov in s svojim zgledom spodbujati planinstvo.
Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je bil v Ljubljani 27. februarja 1893. Za dobo treh let so bili izvoljeni Fran Orožen kot načelnik in člani dr. Josip Furlan, Anton Mikuš, Josip Hauptman, Ivan Soklič, Fran Tavčar, Fran Triller, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfling. Imenovan je bil tudi markacijski odsek, ki so ga sestavljali predvsem člani kluba Planinski piparji.
Pred začetki organiziranega planinstva v Julijskih Alpah, ko na vrhove še niso vodile nadelane poti, je vsak vzpon na višje vrhove predstavljal alpinistični podvig. Med alpinisti moramo na prvem mestu omeniti dr. Juliusa Kugyja. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov v Julijskih Alpah in da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž. Že v začetku 19. stoletja se je v tujini s svojimi vzponi proslavil Valentin Stanič in ga lahko imenujemo za predhodnika modernega alpinizma (leta 1808 se je povzpel na Triglav in mu izmeril višino). Kot vrhunski alpinist pa je pečat v Julijskih Alpah pustil zlasti dr. Henrik Tuma, ki je leta 1910 z Jožetom Komcem opravil prvi dokumentirani pristop po Slovenski smeri čez Triglavsko severno steno. V začetku 20. stoletja je v družbi vodnikov preplezal številne do tedaj nedotaknjene stene, predvsem v malo obiskanih predelih nad Trento in Koritnico.
Po prvi svetovni vojni je bil leta 1921 v Ljubljani ustanovljen Turistovski klub Skala, njegov predsednik je postal Janko Ravnik. Klub si je zadal nalogo gojiti t. i. kulturni alpinizem, katerega zunanji izraz so bile planinske knjige, filmi, fotografije in podobno. TK Skala gre zasluga za organiziran razvoj alpinizma v Sloveniji. Tako je bil v okviru TK Skala posnet prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga, skalaši pa so sodelovali tudi pri nastanku drugega filma Triglavske strmine. Klub je na Rjavi skali na Voglu postavil tudi svojo planinsko kočo. V obdobju po prvi svetovni vojni je bil ena od osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma dr. Klement Jug. Že leta 1922 je opravil prve zimske vzpone, poleti pa je z Jožem Čopom, Janezom Kvedrom in Lojzetom Volkarjem preplezal Triglavsko severno steno v Slovenski smeri – skozi Kamine. Leta 1924 je v Triglavski severni steni skušal sam preplezati pozneje po njem poimenovan steber, vendar se je med vzponom smrtno ponesrečil.
Alpinizem je v Sloveniji večjo množičnost dosegel šele po letu 1925. Leta 1926 je naveza Milan Gostiša – Pavla Jesih preplezala Jugovo smer v Triglavski severni steni, Mira Marko Debelak, Tone Guerra, Pavla Jesih in dr. Stanko Tominšek pa so preplezali varianto Nemške smeri skozi Nemško okno. Istega leta sta Mira Marko Debelak in dr. Stanko Tominšek preplezala severno steno Špika, kar je tedaj spadalo med največja dejanja evropskega alpinizma. Med plezalnimi navezami v Julijskih Alpah si v času pred drugo svetovno vojno posebno pozornost zaslužijo naveze Joža Čop – Miha Potočnik, Edo Deržaj – Mira Marko Debelak, Pavla Jesih – Milan Gostiša, Mirko Kajzelj – Herbert Drofenik in Uroš Zupančič – Lev Bebler.
Po drugi svetovni vojni se je Slovensko planinsko društvo najprej preimenovalo v Planinsko društvo Slovenije in nato leta 1948 v Planinsko zvezo Slovenije. Za povojno obdobje je bil značilen razmah planinstva, gorništvo oz. alpinizem pa se je razvijalo bolj kakovostno kot množično. Julijske Alpe danes spadajo med plezalsko najbolj obdelana evropska gorovja. Plezalci posegajo zlasti po težkih zimskih vzponih in tudi novejši tokovi v razvoju alpinizma (športno plezanje, preneseno v velike stene, ekstremno smučanje in plezanje čez zaledenele slapove) so svoje mesto našli tudi v Julijskih Alpah.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Tine Mihelič: Julijske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2009.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
V 18. in 19. stoletju so se za Julijske Alpe zanimali naslednji znanstveniki: Karel Zois (bil je eden prvih raziskovalcev kranjskega alpskega rastlinstva), Henrik Freyer (bil je prvi, ki se je na Triglav povzpel s severne strani čez Zgornjo Krmo in brez vodnika), Muzio Tomassini (raziskoval je rastlinstvo na Matajurju), Otto Sendtner (leta 1841 se je v dobrem mesecu povzpel na 18 vrhov v Julijskih Alpah), Franc pl. Hohenwart (priznan mu je prvi dokumentirani vzpon na Mangart leta 1794) in Angleži Humphry Davy (izumitelj, ki je v letih od 1819 do 1828 večkrat obiskal naše kraje), Josiah Gilbert in G. C. Churchill (njuno zanimanje je veljalo narodopisnim značilnostim, folklornim posebnostim in botaničnim študijam). S Triglavom pa je neločljivo povezan Jakob Aljaž, ki se je nanj prvič povzpel leta 1887. Aljaž je leta 1895 po svojem načrtu in na lastne stroške dal na vrhu Triglava postaviti stolp, ki se po njem imenuje Aljažev stolp.
V Julijskih Alpah so bili dejavni tudi češki planinci, vendar je bilo njihovo organizirano delovanje razmeroma kratko, saj je obsegalo čas od leta 1897 do leta 1918. Po prvi svetovni vojni je zanimanje za Julijske Alpe znova sprožil dr. Julius Kugy, ki je prvi začel s sistematičnim raziskovanjem in osvajanjem vrhov. Njegovo pravo nasprotje je bil dr. Henrik Tuma, ki je gore raziskoval z natančnostjo znanstvenika, predvsem pa sta ga zanimala imenoslovje in geografija. Kmalu po prvi svetovni vojni je v Slovenijo prišla Irka Fanny Suzannah Copeland, ki je navezala kulturne in planinske stike z Miro Marko Debelak in Edom Deržajem. Eden vidnejših angleških alpinistov, ki je obiskal Julijske Alpe, je bil tudi dr. Tom Longstaff. Seznanil se je z dr. Juliusom Kugyjem, povzpel pa se je na Razor, Prisojnik in Triglav.
S prvim vzponom na Triglav se je pričelo zlato obdobje gorništva, ki je trajalo do druge polovice 19. stoletja, do ustanovitve gorskega društva Triglavski prijatelji v Bohinju. Kasneje sta se iz gorništva razvila planinstvo in alpinizem. V drugi polovici 19. stoletja so se na Slovenskem pričele ustanavljati planinske organizacije, tako slovenske kot nemške, medtem ko je alpinizem za svojo uveljavitev potreboval precej dlje časa. Med predhodnike Slovenske planinske organizacije štejemo društvo Triglavski prijatelji v Bohinju, ki je nastalo leta 1872 in katerega pobudnik je bil kaplan iz Srednje vasi Ivan Žan. Na pobudo društva sta Anton Šest in njegov sin Lovrenc poskrbela za nadelavo poti na Triglav, društvo pa je na Ledinah postavilo tudi prvo triglavsko zavetišče. Nedvomno je bilo društvo Triglavski prijatelji namenjeno tudi pospeševanju triglavskega planinstva.
Slovenska planinska organizacija je nastala predvsem zato, ker so nekateri slovenski planinci spoznali, da se nemški vpliv vse bolj širi tudi v slovenske gore. Leta 1874 je bila v Ljubljani ustanovljena Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva, ki je pričela s svojimi aktivnostmi zlasti v Julijskih Alpah. Leta 1877 je tako pričela z obnovo koče na Ledinah, leta 1886 je zgradila Deschmannhaus (današnji Staničev dom), leta 1887 je obnovila Maria Theresia-hütte (današnja Planika), leta 1892 je zgradila kočo na Golici (Golicahütte), leta 1897 kočo na Kokrskem sedlu (Zoishütte) in leta 1900 Erjavčevo kočo na Vršiču (Vosshütte). Kranjska sekcija je imela tudi kar nekaj markiranih poti, med drugim čez Komarčo mimo Črnega jezera, po Velski dolini na Velo polje in pod Toscem in Konjščico na Rudno polje, markirana je bila pot do Martuljških slapov, po dolini Tamar in po dolini Belopeških jezer; na Triglav so s severa vodile markirane poti skozi Kot in Krmo in Vrata čez Prag do Staničevega doma in čez Luknjo v Zadnjico in nato čez Vršič mimo Erjavčeve koče v Kranjsko Goro.
Pobudnik za ustanovitev Slovenskega planinskega društva je bila družba piparjev, ljubljanskih planincev, ki se je v poletnem času rada zbirala na zajtrku v gostilni na Drenikovem vrhu. Družbo so sestavljali Josip Hauptman, Anton Škof, Ivan Korenčan, Bogumil Kajzelj, Karel Seunig in Henrik Lindtner. Število piparjev je bilo omejeno na šest članov, vendar so bili možni tudi pripravniki. Pipar je moral biti samski in vedno imeti pri sebi kadilske potrebščine. Po letu 1900, ko so se piparji večinoma poročili, je njihova dejavnost pričela upadati. Namen piparjev je bil predvsem udeleževati se gorskih izletov in s svojim zgledom spodbujati planinstvo.
Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je bil v Ljubljani 27. februarja 1893. Za dobo treh let so bili izvoljeni Fran Orožen kot načelnik in člani dr. Josip Furlan, Anton Mikuš, Josip Hauptman, Ivan Soklič, Fran Tavčar, Fran Triller, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfling. Imenovan je bil tudi markacijski odsek, ki so ga sestavljali predvsem člani kluba Planinski piparji.
Pred začetki organiziranega planinstva v Julijskih Alpah, ko na vrhove še niso vodile nadelane poti, je vsak vzpon na višje vrhove predstavljal alpinistični podvig. Med alpinisti moramo na prvem mestu omeniti dr. Juliusa Kugyja. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov v Julijskih Alpah in da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž. Že v začetku 19. stoletja se je v tujini s svojimi vzponi proslavil Valentin Stanič in ga lahko imenujemo za predhodnika modernega alpinizma (leta 1808 se je povzpel na Triglav in mu izmeril višino). Kot vrhunski alpinist pa je pečat v Julijskih Alpah pustil zlasti dr. Henrik Tuma, ki je leta 1910 z Jožetom Komcem opravil prvi dokumentirani pristop po Slovenski smeri čez Triglavsko severno steno. V začetku 20. stoletja je v družbi vodnikov preplezal številne do tedaj nedotaknjene stene, predvsem v malo obiskanih predelih nad Trento in Koritnico.
Po prvi svetovni vojni je bil leta 1921 v Ljubljani ustanovljen Turistovski klub Skala, njegov predsednik je postal Janko Ravnik. Klub si je zadal nalogo gojiti t. i. kulturni alpinizem, katerega zunanji izraz so bile planinske knjige, filmi, fotografije in podobno. TK Skala gre zasluga za organiziran razvoj alpinizma v Sloveniji. Tako je bil v okviru TK Skala posnet prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga, skalaši pa so sodelovali tudi pri nastanku drugega filma Triglavske strmine. Klub je na Rjavi skali na Voglu postavil tudi svojo planinsko kočo. V obdobju po prvi svetovni vojni je bil ena od osrednjih osebnosti slovenskega alpinizma dr. Klement Jug. Že leta 1922 je opravil prve zimske vzpone, poleti pa je z Jožem Čopom, Janezom Kvedrom in Lojzetom Volkarjem preplezal Triglavsko severno steno v Slovenski smeri – skozi Kamine. Leta 1924 je v Triglavski severni steni skušal sam preplezati pozneje po njem poimenovan steber, vendar se je med vzponom smrtno ponesrečil.
Alpinizem je v Sloveniji večjo množičnost dosegel šele po letu 1925. Leta 1926 je naveza Milan Gostiša – Pavla Jesih preplezala Jugovo smer v Triglavski severni steni, Mira Marko Debelak, Tone Guerra, Pavla Jesih in dr. Stanko Tominšek pa so preplezali varianto Nemške smeri skozi Nemško okno. Istega leta sta Mira Marko Debelak in dr. Stanko Tominšek preplezala severno steno Špika, kar je tedaj spadalo med največja dejanja evropskega alpinizma. Med plezalnimi navezami v Julijskih Alpah si v času pred drugo svetovno vojno posebno pozornost zaslužijo naveze Joža Čop – Miha Potočnik, Edo Deržaj – Mira Marko Debelak, Pavla Jesih – Milan Gostiša, Mirko Kajzelj – Herbert Drofenik in Uroš Zupančič – Lev Bebler.
Po drugi svetovni vojni se je Slovensko planinsko društvo najprej preimenovalo v Planinsko društvo Slovenije in nato leta 1948 v Planinsko zvezo Slovenije. Za povojno obdobje je bil značilen razmah planinstva, gorništvo oz. alpinizem pa se je razvijalo bolj kakovostno kot množično. Julijske Alpe danes spadajo med plezalsko najbolj obdelana evropska gorovja. Plezalci posegajo zlasti po težkih zimskih vzponih in tudi novejši tokovi v razvoju alpinizma (športno plezanje, preneseno v velike stene, ekstremno smučanje in plezanje čez zaledenele slapove) so svoje mesto našli tudi v Julijskih Alpah.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Tine Mihelič: Julijske Alpe: planinski vodnik. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana 2009.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
