Slavica Uršič

»V imenu očeta in sina in …« zbrani na večerji pri Brežnikovh na Tolminskem še niso rekli »amen«, ko se odpro duri.
»Vooojna bo!« zavpije jecljavi in šepajoči hlapec Miha, ki je na večerje zmeraj zamujal, saj se je rad mudil v vaški gostilni. Bil je posebnež, sirota, a priden delavec na veliki Brežnikovi kmetiji, ki je take potrebovala. Gospodar Brežnik ga je imel ravno zaradi tega rad, saj je delal za tri.
Stara mati , ki je molila rožni venec  na klopi pri peči, je zaječala: »O Bog pomagaj!«
Od prvega začudenja so vsi zbrani pri mizi pozabili na žgance z ocvirki, ki jih je gospodinja dala na mizo, dokler niso zaslišali gospodarjevega  glasu: »Sedi. Večerja je na mizi.« Miha je snel  pomečkanii klobuk z glave in sedel za mizo. Večerja ni več teknila nikomur, brez besed so zajemali iz sklede. Po večerji so se posli odpravili spat.
»Vi trije – ostanite,« je rekel gospodar svojim otrokom – sinovoma Gašperju in Gabrijelu ter hčeri Luciji. V očeh se mu je zrcalila velika ljubezen do svojih otrok. Res je bil ponosen nanje, na dva krepka fanta, po postavi visoka in močna, kakor je bil sam, a v obraz podobna materi. Le njegov mogočen in odločen pogled sta sinova podedovala po njem. In ko je pogledal svojo hčer Lucijo,se mu je milo storilo pri srcu. Tako milega obraza in tako krhka na pogled. A bila je pridna in delovna. Nobenega kmetskega opravila se ni bala. Da, Brežnikar je bil ponosen na svoje otroke.
Stara Brežnikova mati, ki je molila rožni venec, je med molitvijo zaspala.
»Olga, prisedi,« je Brežnikar pozval svojo ženo, ki jo je imel rad in spoštoval.
Vsi so pogledali gospodarja in čakali njegovih besed.
»Torej bo res, kar se je govorilo. Gašper, Gabrijel … bodimo pripravljeni. Lucija. Olga. Hudi časi prihajajo. Nič dobrega ne bodo prinesli. A rod Brežnikovh je bil vedno močan in po dejanjih Bogu všečen. In želim, da ostane tak naprej.« Utihnil je in še enkrat s toplino v očeh vse pogledal.
»Spat pojdimo,« se je zaslišal tudi gospodinjin glas, ki je pregnal morečo tišino.
Otroci so ubogljivo vstali, staršema voščili mirno in lahko noč ter se odpravili spat. V hiši sta ostala le gospodar in gospodinja. Tiha vsak s svojo bolečino, ki jima je bila enaka in veliko bojaznijo in vprašanjem –»Kaj se  bo zgodilo?«
Pozno v noč so se ugasnile luči pri Brežnikovih.

-2-
»Lucija moja, kaj si danes tako otožna? Kam si skrila svoj veseli  nasmeh?«
» O, Tine, kaj ne veš? Saj vsi govore. Vojna bo. Brata gotovo vpokličejo. In tudi tebe, Tine, vpokličejo. Kaj ne vidiš našo Sočo, kako podrhtava,  nosi hudo slutnjo in tudi ona v sebi toči solze. Tudi ona ni nič vesela. O, Tine. Pa tako te imam rada. In mati in oče nista nič proti, da se nekoč vzameva. Kako so bili veseli, ko sem jim povedala. In sedaj naju bo ta strašna usoda razdvojila. Zato, Tine moje srce ni veselo in obraz ni nasmejan. »
Krepak fant visoke rasti in iskrenega pogleda objame dekle, ki jo njegovo srce neizmerno ljubi. Obriše ji solze in ji nežno prigovarja:  »Tudi če pojdem, moja Lucija – obljubim ti, da se vrnem. Takrat se vzameva. Glej, nabral ti bom šopek maka, ki ga imaš rada.«
Mladenič je res nabral šopek maka ter ga je dal dekletu, ki pa ga ni bila tako vesela kot včasih. Kakor velike rdeče, krvave rane so se ji zdeli cvetovi. Objela je svojega fanta in ni slutila, da je to njun zadnji objem. Le reka Soča je vedela, slutila.
Kmalu se je zgodilo. Svet je zajela tema. Možje, sinovi ,fantje so se poslavljali od svojih z grenkim nasmehom in obljubo, da se kmalu vrnejo. Vsaka družina je s  strahom pričakovala vesti o svojih na frontah, kjer so se bili krvavi boji. Smrt je kosila in ugašala so življenja. Nikjer ni bilo varnosti. Še z neba je padal ognjeni strup in uničeval. Sama tema. Vroč pekel, a hlad v človekovem srcu in duši. Človek je postal človeku volk – homo homini lupus. Lakota, pomanjkanje, jok, krik .i.. Zaman so bile molitve. Bog je bil gluh in slep.
Redke so bile vesti, ki so jih prejemale družine od svojih z bojišč: »Še sem živ in zdrav … Kmalu se vrnem.«
Mehka roka je Tinetu obvezovala ranjeno nogo, ki mu jo razmesarila granata. »Kaj bo kmalu dan?« je spraševal z utrujenim glasom. Sestri so stopile solze v oči. Že tako je bil hudo ranjen. Kako naj mu pove, da mu je granata vzela tudi vid.
»Da, kmalu bo dan,« mu nežno odgovori.
»Tako ste prijazna. Kaj se lahko dotaknem vašega obraza?« Sestra Angela je sklonila obraz in začutila drhteče roke močno ranjenega Tineta.
» Lepa ste, kot moja Lucija. Veste, Lucija je moje dekle. In ko pridem iz vojske, se vzameva.

-3-
»Tako sem utrujen. Kar zaspal bom. Boste pisali moji Luciji naj me čaka, da se kmalu vrnem injo vzamem, jo pred oltar popeljem s šopkom maka?«
»Bom!« obljubi Angela »Pišem ji!«
Teh besed Tine ni več slišal.  Angela mu je – že navajena zapirati oči mrtvim vojakom – nežno zaprla veke. Ne daleč stran v rovu je bil vojak, ki je potreboval njene pomoči.
Tema je bila pregnana. Človek je zopet v sebi začutil utrip srca. Orožje je umolknilo. Domov so se vračali. Brez ene roke, ene noge, zavezanih glav … vendar srečni. Preživeli so pekel.
Osiveli Brežnikar je s solzami v očeh sprejel svoja dva sinova, ki sta se srečno vrnila iz pekla.  Prav tako je jokala od sreče mati Olga, ko je objemala svoja otroka … Stara mati Brežnikova je bila je spravljena  s seboj in Bogom.
Le Lucija je zaman čakala svojega Tineta.
Svojo žalost je šla objokovat na breg Soče, kjer sta se zadnjikrat objela. Ne ona ne on takrat nista slutila, da je bilo to njuno slovo.