Zbirka predstavlja Ljubljančanko z viškega konca, po kateri je poimenovana ulica v tem predelu prestolnice. Po njej se imenuje mladinski dom, nekdaj pa je njeno ime nosil tudi vrtec na Tržaški cesti 78. Malči Belič se spominjamo tudi zaradi 70-obletnice konca druge svetovne vojne. Od začetka vojne na naših tleh do konca januarja 1943 je bila aktivistka NOB.
Rojena je bila 7. julija 1908 v Ljubljani. Bila je četrti otrok zavedne delavske družine, ki je bila med NOB aktivna na terenu Bonifacija na Viču. Kakor je omenjeno v literaturi, so v njihovi hiši med drugim skrivali ilegalce. V Enciklopediji narodnih herojev je opisana kot tiha, skromna, srčna in vselej vedra oseba, ki je bila pripravljena vsakomur pomagati. Ker so jo vsi spoštovali, je dosegala velike uspehe pri širjenju osvobodilne fronte in odporniškega duha v času italijanske okupacije.
Njeno delo
Malči Belič se je izučila obrti in je opravljala delo trgovke v viškem konzumu na Tržaški cesti, ki se je imenoval Rdeči konzum. Kot članica v delavsko-kulturno-prosvetnem društvu Svoboda se je povezala z naprednim delavskim gibanjem. Kot simpatizerka Komunistične partije se je v zadnjih predvojnih letih udeleževala taborov in akcij proti draginji in za obrambo države. Takoj ob okupaciji Jugoslavije se je vključila v prve odporniške akcije. Zbirala in skrivala je orožje ter zbirala pomoč za begunce, ki so bili prispeli v Ljubljano z ozemelj, ki so jih bili okupirali Nemci. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte se je takoj vključila vanjo, začela sodelovati in jo propagirala med znanci. Literatura navaja, da je bila pozimi 1941/42 sprejeta v študijski krožek, januarja 1942 postala kandidatka, marca ali aprila 1942 pa že članica Komunistične partije. V začetku leta 1942 je postala sekretarka odbora OF za četrt Vič – Bonifacija. V rajonskem odboru slovenske narodne pomoči za Vič ji je bila dodeljen sektor za oskrbo zapornikov in internirancev. V času boja proti fašističnemu okupatorju je bila Beličeva sekretarka rajonskega odbora Osvobodilne fronte, namestnica komandanta Narodne zaščite, vzdrževala je intendantsko zvezo z Dolomitskim odredom.
25. januarja 1943 so jo fašisti po odkritju njenega ilegalnega stanovanja in zasliševanju drugih aktivistov zaprli na karabinjerski postaji na Rimski cesti in iz nje hoteli izsiliti priznanje in izdajanje imen drugih partizanov. Mučili so jo pet dni in ji odrekli hrano in tekočino. Zaradi hudega mučenja je preminila 31. januarja 1943.
Pred smrtjo je Malči Belič domačim napisala pismo s tem besedilom:
Dragi domači!
Prejmite mnogo pozdravov in sporočam vam, da moje ure so težke, ki jih moram prenašati za pravico, čeravno dobivam udarec za udarcem – prenašam v zavednosti, da bo dotrpelo moje telo v mukah. Draga mama, videla bi vas samo enkrat še rada – zakaj edina uteha ste mi bili vi in moja draga Minka. Sojeno mi je od muk umreti. A rajši umrem, nego da jih pride še nešteto na mojo pot. Če se kdo drug ne usmili mojega izmučenega telesa, se usmili moja rodna zemlja in me sprejme in ona maščuje dejanja, katere jih moram kruto prenašati. Pozdravljam vas in vse domače in moje in ne pozabite na me.
Vaša udana Malči.
Karabinjerji so prepovedali dostop do njenega trupla, vendar je soborka Albina Gorkič vseeno videla mrtvo Beličevo in njene hude poškodbe prsnega koša in tilnika. Karabinjerji so njeno truplo prenesli na Žale, vendar so jo dovolili pokopati le na viškem pokopališču v družinskem krogu in na tiho. Vendarle se je njenega pogreba 2. februarja 1943 udeležilo več tisoč ljudi iz Ljubljane, ki so na viškem pokopališču pripravili komemoracijo.
V knjigi Ljubljana v ilegali preberemo:»Kljub okupatorjevi grožnji se je Ljubljana poklonila Malčini žrtvi s tiho komemoracijo. Drugače kot komemoracije iz leta 1942, ko so se Ljubljančani zgrnili šele ob zasutih gomilah žrtev, je bila ta komemoracja na samem pogrebu. Ko je pripeljal avtofurgon do viške cerkve, se je za njim razvrstila tisočglava množica, pri križpotju so se pridružili še novi, ki so spremljali Malči na zadnji poti. Nemo so stali ob odprti gomili in sovražno pogledovali na roj karabinjerjev. Fašisti so nemočno gledali ogorčeno množico. Razumeli so, da tu ne demonstrira le 1000 ali 1500 ljudi, ampak močna organizacija, ki veže borbeno Ljubljano. Ob odprtem grobu Malči Beličeve je vznikla kal, iz katere je raslo in se razraščalo mnogo poznejših demonstracij in komemoracij.«
Februarske demonstracije 1943
Sledile so tako imenovane februarske demonstracije. 7. februarja 1943 so ženske, sorodnice zapornikov, na Kongresnem trgu, kjer je bil sedež poveljstva armadnega zbora,predale generalu Gambari protestno spomenico proti nasilju v zaporih. Spomenico je podpisalo več kot sto žensk. Zahtevale so človeško ravnanje z zaporniki v belgijski vojašnici ter dovoljenje, da lahko zapornikom pošiljajo pakete in pisma in da lahko zaporniki zamenjajo perilo. Ženske so demonstrirale tudi pred škofovim dvorcem.
Ko so ženske spoznale, da iz obljub ne bo nič, so se 17. februarja zopet zbrale pred vojaškim poveljstvom in se podpisovale pod zahteve za prenehanje mučenja zapornikov. Tokrat je bila njihova organizacija boljša, z velikim trudom pa so dosegle, da se je že 18. februarja stanje v belgijski vojašnici izboljšalo.
27. novembra 1953 so Malči Belič razglasili za narodno herojinjo. Seznami prejemnikov reda narodnega heroja so bili objavljeni v časopisju.
Spomin na Malči Belič še živi
V Ljubljani nanjo spominjata Krajevna skupnost Malči Belič in Ulica Malči Beličeve na Viču. Ulica se odcepi od Tomažičeve ulice pri hiši številka 63 in poteka proti jugu do Malega grabna. Ulica obstaja od leta 1965.
