Kmalu po opravljeni maturi leta 1918 je bil vpoklican k vojakom v Veszprem, od tam pa je po obveznem vojaškem roku odšel v Szombathely, kjer je pri takratni plačani vojski zaradi gmotnih težav ostal še nekaj časa, in sicer pri 83. pešadijski diviziji.
Po odpustu 2. januarja 1919 se je vrnil domov in ta čas izkoristil za ustvarjanje novih umetnin. Ker pa je bila želja po študiju velika, se je vrnil v Budimpešto, kajti doma je bilo za to zelo malo možnosti, prav tako v Jugoslaviji. Odhod na Madžarsko je bila tako logična izbira, saj je dobro obvladal madžarščino, poleg tega je bila tam izbira študijskih smeri dovolj široka. Najprej se je vpisal v višjo trgovsko šolo, vzporedno pa je najverjetneje obiskoval tudi katero od zasebnih slikarskih šol. Trgovsko šolo je obiskoval le eno leto (1920-1921), kajti študij slikarstva ga je vse bolj prevzemal in tako se je oktobra 1921 kljub nasprotovanju staršev vpisal na visoko slikarsko šolo v Budimpešti. V študijskih letih se je večinoma preživljal sam, z inštrukcijami, raznimi priložnostnimi deli, ukvarjal pa se je tudi z umetno obrtno usnjarsko dejavnostjo. Ukvarjal se je izdelovanjem usnjenih, z ornamenti okrašenimi torbicami in denarnicami, kar mu je postalo stalni vir dohodkov tudi kasneje po študiju. Ob vsem tem pa študija ni zanemarjal, nasprotno, marljivo je študiral in uspešno polagal izpite. V letu 1924 je za dva meseca odšel k vojakom v Maribor, kjer se je srečal s slikarjem Božidarjem Jakcem, napredoval pa je tudi v pešadijskega podporočnika. V vojski naj bi bil potem še spomladi 1925, v Srbiji v mestu Banjice.
Šolske počitnice je najraje preživljal doma v Skakovcih, kjer je poleg portretiranja postal njegov najdražji slikarski motiv okoliški pejsaž. Poleg tega pa je rad upodabljal tudi Rome iz Krašč in prav z romsko motiviko se je Vrečič zapisal kot prvi, ki je to motiviko vnesel v slovensko slikarstvo. Leta 1926 se je potem vpisal v realno gimnazijo Svetega Štefana v Budimpešti, kjer je naslednje leto uspešno končal četrti razred. Visoko šolo pa je končal 20. junija 1929, s čimer je dobil diplomo profesorja ter naziv akademskega slikarja. Nekaj časa je potem služboval kot profesor risanja na neki gimnaziji v Budimpešti, a se je na koncu raje odločil za samostojni umetniški poklic, ki je sicer pomenil mnogo odrekanja in večen boj za uspeh in obstoj.
Literatura:
Sagadin, V. (1966). Prekmurska likovna četverica – Ludvik Vrečič. V. F. Zadravec. Panonski zbornik (str. 256-261). Murska Sobota: Pomurska založba.
Sever, S. (2010). Ob 110. obletnici rojstva prvega prekmurskega akademskega slikarja Ludvika Vrečiča iz Skakovec. V: Ludvik Vrečič: 1900-1945. Prvi prekmurski akademski slikar. Cankova: Občina; Bodonci: Evangeličanska cerkvena občina, str. 3-5.
Šolske počitnice je najraje preživljal doma v Skakovcih, kjer je poleg portretiranja postal njegov najdražji slikarski motiv okoliški pejsaž. Poleg tega pa je rad upodabljal tudi Rome iz Krašč in prav z romsko motiviko se je Vrečič zapisal kot prvi, ki je to motiviko vnesel v slovensko slikarstvo. Leta 1926 se je potem vpisal v realno gimnazijo Svetega Štefana v Budimpešti, kjer je naslednje leto uspešno končal četrti razred. Visoko šolo pa je končal 20. junija 1929, s čimer je dobil diplomo profesorja ter naziv akademskega slikarja. Nekaj časa je potem služboval kot profesor risanja na neki gimnaziji v Budimpešti, a se je na koncu raje odločil za samostojni umetniški poklic, ki je sicer pomenil mnogo odrekanja in večen boj za uspeh in obstoj.
Literatura:
Sagadin, V. (1966). Prekmurska likovna četverica – Ludvik Vrečič. V. F. Zadravec. Panonski zbornik (str. 256-261). Murska Sobota: Pomurska založba.
Sever, S. (2010). Ob 110. obletnici rojstva prvega prekmurskega akademskega slikarja Ludvika Vrečiča iz Skakovec. V: Ludvik Vrečič: 1900-1945. Prvi prekmurski akademski slikar. Cankova: Občina; Bodonci: Evangeličanska cerkvena občina, str. 3-5.
