Po nemški enciklopediji Algemeine deutsche Biographie, ki je v nadaljevanjih izhajala od leta 1875 do 1912, pa sojenja v Frankfurtu sploh ni bilo. Erazma so samo spodili z dvora in je bil zaprt šele, ko je fizično obračunal z deželnim upraviteljem Krištofom Theinom v Ljubljani.
Pri nas se je med zgodovinarji o Erazmu še najbolj razpisal Aleksander Nared v reviji Zgodovina za vse, vse za zgodovino leta 1998. Po njegovih ugotovitvah je bil sin Nikolaja II. Luegerja in Margarete, hčerke Erazma Kamniškega, ki sta se poročila leta 1449. Erazem je bil prvorojenec in dedič, imel pa je še tri brate, Jurija, Nikolaja in Andreja, in kar šest sestra. V starih listinah ga vedno najdemo le kot prejemnika posestev, upravnika, poroka, pričo, sopečatnika ali kot posrednika v plemiških sporih. V njih se njegovo ime prvič pojavi šele leta 1478, ko je cesarja zaprosil za dodelitev posesti, ki jih je prej užival njegov umrli sorodnik Hugo iz avstrijskega Lienza. Prav tedaj pa je bil njegov oče Nikolaj pri Frideriku III. v nemilosti in nekaj časa celo v ječi, zato da je bila njegovo prošnja zavrnjena. Je pa naslednje leto dobil v zakup kamniški grad in postal oskrbnik vseh okoliških cesarskih posesti. Kamničani so se ga zapomnili, ko je skušal Na Klancu postaviti dodatno mitnico. Zatožili so ga cesarju, iz Gradca pa je prišel ukaz, da je treba mitnico odstraniti. Za ohladitev odnosov z dvorom seveda to ne more biti razlog. Na tak način so skušali prihajati do denarja tudi mnogi drugi plemiči. Dejstvo pa je, da je cesar jeseni leta 1483 Erazmu upravo svojih posesti odvzel in jo prenesel na njegovega bratranca Baltazarja. Vzroka za to ne pozna niti Jakob Unrest, Erazmov sodobnik in pisec znamenite Avstrijske kronike. Med zgodovinarji je zaradi tega vzniknila tako imenovana »madžarska teorija«, češ da se je Erazem politično preveč povezoval z ogrskim kraljem Matijo Korvinom. Pri njem sta bila namreč v službi že dva njegova brata.
Aleksander Nared je v svojem zapisu obračunal še z nekaterimi drugimi podatki, ki jih navajajo starejši avtorji. Erazma ni oblegal Tržačan Gašper Ravbar, pač pa kranjski deželni glavar Viljem Turjaški skupaj s pretepenim Krištofom von Theinom. Njegovega gradu, ki da je bil zelo skrit, jima ni bilo treba prav nič iskati, saj je bil sedež fevdalnega posestva in le dva kilometra od zelo prometne deželne ceste med Planino in Razdrtim. Grad tedaj tudi ni bil več votlinski, pač pa je že imel tudi zelo opazen prvi palacij sedanjega Predjamskega gradu. Med obleganjem ni prišlo do nobenega izdajstva. Erazma je verjetno ubila na slepo izstreljena krogla, ki je priletela skozi grajsko okno. S takratnimi topovi ni bilo mogoče natančno meriti in nobenih mož-nosti ni bilo, da bi hote zadeli grajsko stranišče. Pogovori z oblegovalci so sledili šele po Erazmovi smrti. Grajska stavba sama je bila branjena do konca, predala pa sta jo Erazmova vdova in brat Jurij. Nared mimogrede podvomi tudi o Erazmovem ropanju trgovcev in sovražnih plemičev. Pikantna zgodba o njegovem napadu na grad Šteberk ob Cerkniškem jezeru, ob katerem se je udrlo podstrešje in so tamkajšnjega graščaka zadavile zlomljene deske, je menda izmišljena. Šteberški so svoje posestvo izgubili že leta 1446, odtlej pa je bil grad cesarski.
O Erazmu Jamskem je torej malo podatkov, ki bi jih lahko šteli za nesporne. Zato smo lahko še posebej veseli odkritij, o katerih ne more biti polemik. Tako se je v zadnjem času pojavil Erazmov portret, ki je bil do nedavna založen v dunajski cesarski zbirki portretov, kasneje pa prenesen v tamkajšnjo Narodno knjižnico in je sedaj dosegljiv v digitalizirani obliki. Najden je bil tudi rodbinski grb, ki se zelo razlikuje od Erazmovega grba, predstavljenega v Predjami. Drugačen je tudi od tistega, ki ga je objavil Valvasor v 3. knjigi svoje Slave. Portret je bil odkrit slučajno, novi grb pa je posledica prizadevnega dela hrvaških heraldikov, ki so proučevali poslikave v prezbiteriju župnijske cerkve v istrskem Pazinu. Erazmov bratranec Konrad Lueger je bil namreč leta 1441 pazinski upravnik in poveljnik mestne posadke, ob zidanju cerkve pa eden izmed donatorjev. Cerkvene oblasti so se mu oddolžile z upodobitvijo njegovega družinskega simbola. Luegerji so imeli za grbovno znamenje rdeč ščit s prisekanimi progami v zlati barvi. O črnih barvah s Predjame ni bilo niti sledu. Portret v tehniki perorisbe je ovalne oblike. Prikazuje moškega srednjih let v oklepu brez šlema s skrbno negovanimi brki, brado in lasmi. Njegova posebnost so velike oči. Nekateri ljudje so ob njih ganjeni: zdijo se jim otroške ali zasanjane, drugi vidijo v njih nekaj strahu ali vsaj nedolžnosti. Nekdo pa je Erazmovo sliko pokomentiral tudi bolj energično: »Nepridipravi so bili vedno nedolžnega videza.« Ali je bil vitez Erazem res predvsem nepridiprav, je težko reči. Gotovo je bil tudi pogumen vojak, dober prijatelj in mož, ki je spoštoval pravila srednjeveškega viteštva, ob tem pa tudi hud trmoglavec, nesrečen soprog in plemič z usodo, ki ji na Slovenskem ni enake. Kot zgodovinska osebnost bo še naprej izzival tako romantike kot zgodovinarje. Slednje tudi s podatkom, zapisanim na njegovem dunajskem portretu, da se je rodil okoli leta 1420, zgodovinarji pa so doslej menili, da je bil rojen v času med letoma 1440 in 1450. Zastavlja se torej vprašanje, ali sta Nikolaj II. Jamski in Margareta Kamniška res njegova starša. Prava oseba viteza Erazma Luegerja s postojnskega gradu Ja-ma bo torej še naprej skrita v somraku zgodovine. Toda bil je resničen in danes vemo tudi, kakšen je bil. To pa tudi ni malo.
Viri:
Jochann N. Kalchberg, Erazem Lueger, Archiv für Geographie, Histoire, Staats- und Kriegs-Kunst, št.22/23, Wien 1814.
Franz Sartori, Felsenschloss Lueg und Erasmus Lueger, Postojna 1896.
Johann Jacob Lugger, Spiegel der Ehren des Höchstlöblichten Kayser und Königlichen Erzhauses Österreich, Nürnberg 1568.
Primorski slovenski biografski leksikon, 9. snopič, Gorica 1983.
Aleksander Nared, Erazem (Pred)jamski-slovenski Robin Hood, Zgodovina za vse, vse za zgodovino, št. 2, 1998.
