Brez dobrih katalogov so bili knjižni zakladi za bralca v ljudski knjižnici mrtvi. Katalogi so bili po določenih pravilih sestavljeni seznami vse knjižne zaloge z namenom bralcu omogočiti hitro in smotrno uporabo gradiva. Prav zato je bila priprava katalogov temeljno delo vsake knjižnice.
Katalog je imel dve nalogi: bralcu je bil pomoč in kažipot pri izbiri knjig, knjižničarju pa kontrola nad knjižno zalogo.
Katalogi glede na zunanjo obliko:
A. knjižni katalog
– knjige se je popisalo na liste in te liste nato zvezalo v knjige,
– knjige se je vpisovalo v že vezano knjigo.
B. listkovni katalog
– knjige se je popisovalo na posamezne kartotečne liste, ki so se vlagali v kartotečne predale.
Katalogi glede na obliko:
A. inventarni katalog v knjižni obliki
– pokazal je, koliko knjig in periodik ter drugega gradiva je prejela knjižnica v enem letu oziroma v vseh letih svojega delovanja in na kakšen način so knjige prišle v knjižnico,
– je uradni dokument in ga bralec ne uporablja,
B. signaturni katalog v knjižni obliki,
C. abecedni imenski katalog v listkovni obliki,
D. sistematski stvarni katalog v listkovni in knjižni obliki,
E. abecedni stvarni katalog v listkovni obliki.
Katalogi so morali bralcu odgovoriti na vprašanje, kje v knjižnici je lahko našel delo, o katerem mu je bil znan:
a) samo avtor in stvarni naslov dela,
b) samo stvarni naslov,
c) samo določeni predmet ali stroka.
Katalogi glede na vsebino:
A. abecedni imenski katalog
– uporabljalo se ga je, če sta bila znana avtor in stvarni naslov dela,
– urejen je bil po abecednem redu priimka in imena avtorja, pri anonimnih delih pa po prvi besedi stvarnega naslova.
B. naslovni katalog
– uporabljalo se ga je, če je bil znan samo stvarni naslov,
– urejen je bil po prvi besedi stvarnega naslova,
– dva načina za določanje značnice: ali je to prva beseda stvarnega naslova ali pa beseda iz naslova, ki najbolje označuje vsebino dela ali pa je vsaj najznačilnejša beseda v naslovu.
C. stvarni katalog
– uporabljalo se ga je, če sta bila znana samo določen predmet ali stroka (ni bil pa znan avtor ali naslov),
– dela je predstavljal v določenem klasifikacijskem sistemu, v katerem so bile stroke razporejene po vnaprej določenem logičnem zaporedju (npr. univerzalna decimalna klasifikacija).
D. križni katalog
– uporaben je bil, ker je odgovarjal na vsa vprašanja hkrati,
– urejen je bil po abecednem redu avtorjev, stvarnih naslovov in vsebinskih gesel.
Katalogi so bili običajno sestavljeni iz petih, desetih, petnajstih ali več predalov. Ti so stali na posebnem podstavku. Naloženi so bili drug na drugega v vertikalni smeri ali pa so bili razvrščeni bolj v vodoravno smer drug poleg drugega. V drugem primeru je lahko tak katalog uporabljalo več bralcev hkrati. Mere predalov so določale mere kartotečnih listkov. Predali za mednarodni format 7,5 x 12,5 centimetra so imeli notranjo dolžino predala okoli 37 centimetrov; v enem predalu je bilo shranjenih od 1000 do 1200 kartotečnih listkov.
Vsak predal je imel okroglo železno paličico, na katero so bili nanizani preluknjani kartotečni listki. Na prednji strani je imel v kovinskem okvirčku etiketo, na kateri je bila z ustreznim znakom označena vsebina predala. Vsak predal je imel tudi ročaj.
Andreja Urbanec
