Starši so se leta 1950 preseli iz Postojnskega v šesti ruski blok, ko je bila rojena njena sestra. Ruski blok ni bil še ometan.
Eno leto pred šolo je hodila v vrtec, ki je bil v 12. ali 13. bloku v pritličju. Mama se je zaposlila, ko je Neva začela hoditi v šolo. Tudi njena sestra je že hodila v vrtec. To kaže na to, da je bilo mesto že napredno.
Spomni se ene prireditve na občini, kjer je bila dvorana. Bil je praznik, mogoče 29. 11. Nastopali so z vrtcem. Tam je bil oder in na koncu odra zavesa, zadaj še prostor, ker oder ni bil do stene. Imeli so recitacijo. »Izstopite vsi veseli potniki«, so rekli na začetku nastopa. Med nastopom so padli za oder, v prazen prostor.
Družine so bile velike. Pred 1. majem se je vse počistilo, uredilo okrog blokov. Po čiščenju je bila še zabava, prinesli so inštrumente. Sestra se je igrala igro ravbarji in žandarji. To igro so se igrali vse do Solkana.
Znano je bilo robutanje češenj na Ledinah in čez Koren. Kmetje so jih lovili in preganjali.
Ko so šli v trgovino, so rekli, da grejo v Frnažo. Tam so prodajali tudi konjsko meso. Ko je bila zgrajena Delpinova ulica, so še vedno hodili v trgovino v Frnažo.
Sestra je hodila v osnovno šolo še na Havaje in ona ji je včasih nesla malico. V šoli so za malico delili amerikanski sir.
Ona je prva generacija, ki je začela hoditi v osnovno šolo na Milojki Štrukelj. Starši so bili zelo ponosni na Novo Gorico, na to, kaj je nastalo.
Ko je bila zgrajena telovadnica Partizan, so bili tam vsak večer, vsak popoldan, kjer so se pripravljali na nastope. Zasluge za to ima učiteljica Norma Simoniti. Ona je bila tudi začetnica mažoretk. Gospa Neva je bila pri njih že na začetku.
Na koncu magistrale je bil božični sejem, kjer so kot mažoretke nastopale v sprevodu dedka Mraza. Tam so bile lesene hiške, ki so bile okrašene.
Obiskovala je Gimnazijo. Spomni se profesorice francoščine Marije Rus, ki je bila zelo stroga, Franceta Perne.
Meni, da je Nova Gorica zelo hitro rastla, se tudi gospodarsko hitro razvijala. Bila je pojem za razvoj, napredek, novosti.
Mogoče je mestu manjkala tradicija.
Delavci, ki so gradili mesto, so stanovali v barakah ob Kornu. Njim niso najbolj zaupali. Slabo mnenje so imeli tudi o prebivalcih blizu postaje, v železničarskih blokih, in so jim rekli postajarji.
V baraki na Grčni je bil zobozdravnik. Ko je hodila v 3. razred, so jo poslali k njemu, vendar se je zaradi strahu pred njim obrnila, preden je prišla do njega.
Kasneje je živela na Cankarjevi ulici in Gradnikovih brigadah.
