Odsek belokranjske železniške proge se prične na novomeški železniški postaji v Bršljinu, kjer se je leta 1894 zaključila gradnja dolenjske proge. Naslednje postajališče je postajališče Center, ki je bilo urejeno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav je bila zanj dana pobuda že leta 1908.
Nahaja se med novomeškim predorom in mostom čez reko Krko. Temu postajališču sledi še ena novomeška postaja v Kandiji, naselju na drugem bregu Krke, ki v času izgradnje še ni bilo del Novega mesta. Postajno poslopje v Kandiji je bilo zgrajeno leta 1914 in je edina postajna zgradba na belokranjski trasi, ki ji je bilo prizaneseno med drugo svetovno vojno. Gre za pritlično stavbo, z lesenim nadstreškom s slikovitimi detajli, ki jih dopolnjujeta avtentični oglasni deski. Kasneje je bil na obstoječi objekt simetrično dozidan še en krak stavbe. Čeprav je stavba na zunaj že nekoliko spremenila prvotno podobo, notranjost v pretežni meri predstavlja značilni interier iz časa pred prvo svetovno vojno. Kot taka sodi med redke še ohranjene tovrstne ambiente. Mestna občina Novo mesto jo je razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Postajna poslopja, ki so bila prvotno zgrajena po tipskem načrtu, se na belokranjski progi nahajajo še v Birčni vasi, na Uršnih selih, v Rožnem dolu, Semiču, na Otovcu, v Črnomlju, Gradcu, Dobravicah, Metliki in Rosalnicah. Vsa postajna poslopja so bila zgrajena med letoma 1912 in 1914, le postajno poslopje na Otovcu je bilo na prizadevanje okoliških vasi zgrajeno leta 1929. Postaje so bile večinoma na obrobju posameznih naselij ali mest, ki so se sčasoma z razvojem gospodarstva in večanjem števila prebivalstva običajno širila ravno v smeri železniške proge. Vse postajne zgradbe na tej progi, z izjemo kandijske, so jeseni leta 1943 partizani požgali, njihova obnova pa je po vojni potekala v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja.
Poleg kandijske postajne zgradbe je bila za kulturni spomenik lokalnega pomena razglašena še postaja na Uršnih selih. Tudi ta je bila med drugo svetovno vojno precej poškodovana, vendar je bila po vojni obnovljena po vzoru prejšnje stavbe. Na sami postaji pa so ohranjene prvotne posamezne naprave za dvigovanje zapornic (ročni vitel) in stare ročne signalne naprave.
