Železniška proga Grobelno–Rogatec ali železniška proga Grobelno – štajerska deželna meja, po kateri je stekel promet leta 1903, je imela zelo velik pomen za prevoz pošte. Pošto so prevažali s posebnimi vagoni imenovanimi furgoni, ki so bili v lasti pošte. Označeni so bili z začetno in končno postajo, poštno številko, imeli pa so tudi lasten datumski žig, pečatnik in klešče. Ti posebni vagoni vrste P so bili narejeni tako, da so v njih med vožnjo urejali poštne sklepe in jih na postajah predajali ali prevzemali od poštnih uslužbencev bližnjih poštnih uradov.
Po vsej verjetnosti so se na dan mobilizacije na železniški postaji v Šmarju pri Jelšah zbrali naborniki iz Šmarja, okoliških vasi in krajev ter se z vlakom odpeljali v Celje, kjer so se pridružili 87. pehotnemu polku, od koder so bili razporejeni v bataljone in poslani na urjenje pred odhodom na fronto.
S slovenskih nabornih območij so vojaki leta 1914 večinoma odšli na vzhodno bojišče, v boj proti Rusiji, tako so številni bataljoni 87. pehotnega polka doživeli vojni krst v Galiciji leta 1914. Množice ljudi so jih z železniške postaje pospremile na pot, od njih so se poslavljali s pesmijo, cvetjem in zastavami. Odpeljali so se z vlakom po južni železnici čez Štajersko in Ogrske ravnine proti Galiciji v vojno proti Rusiji. Civilni promet je bil v celoti podrejen vojnim potrebam. Vojake so prevažali tudi v živinskih vagonih.
Za potnike sta sprva dnevno vozila le po dva para potniških vlakov. Leta 1918 je bila objavljena odločba Narodne vlade v Ljubljani, s katero so od 7. novembra 1918, do preklica ustavili ves civilni potniški promet, da so lahko pospešili prevoze vojaških transportov razpadle Avstro-ogrske armade. Po vojni, leta 1920, so zaradi pomanjkanja premoga za nekaj časa ukinili tovorni promet.
Proga je imela zelo velik pomen za prevoz pošte, ki so jo prevažali s posebnimi vagoni imenovanimi furgoni ali ambulance, ki so bili last pošte. Označeni so bili z začetno in končno postajo, poštno številko in imeli so lasten datumski žig, pečatnik in klešče. Ti posebni vagoni vrste P so bili tako narejeni tako, da so v njih med vožnjo urejali poštne sklepe in jih na postajah predajali ali prevzemali od poštnih uslužbencev bližnjih poštnih uradov. Kadar je bilo poštnih sklepov malo, je za dostavo pošte poštnim uslužbencem na ustreznih postajah skrbel vlakovodja vlaka. Kadar je bil obseg poštnih pošiljk tako velik, da zanje ni zmogel skrbeti vlakovodja, so v vlak vključili posebno izvedbo službenega vagona Df, v katerem je bil oddelek za poštnega uslužbenca, ki je skrbel za prevoz in urejanje poštnih sklepov.
Poštni promet se je v vojnih letih precej povečal, saj so bila pisma, razglednice in dopisnice edina povezava med ločenimi svojci, prijatelji in znanci. V časopisih so bila objavljena natančna navodila glede dostavljanja pošiljk vojakom na fronto, ki pa so potrebovale veliko časa, da so dosegle naslovnika, poleg tega pa je delovala stroga cenzura.
Tisti čas sta bila na pošti v Šmarju službovala poštni asistent Počrkaj Franc (1879) in pismonoša Prah Vincenc (1885).
Pošta deluje v Šmarju pri Jelšah od leta 1850, brzojav od leta 1879, prvi telefon pa je zazvonil leta 1918. Leta 1875 je Šmarje pri Jelšah postalo sedež okrajnega sodišča, istočasno pa je bilo povišano v trg.
Viri:
Rustja, K. 100 let Posoteljskih prog. Šmarje pri Jelšah, 2003. Arhiv Župnišča Šmarje pri Jelšah.
