Gradnja sedanje porodnišnice
Večina zadnjih let nekdanjih jugoslovanskih časov je za Postojnčane pomenila obdobje samoprispevkov. Ko je bil leta 1979 zgrajen sedanji Zdravstveni dom, je sledilo triletno zbiranje denarja za postojnski šolski center, ob njegovi otvoritvi pa so že vsi vedeli, da bo naslednji zalogaj dveletni samoprispevek za gradnjo nove bolnišnice. Motivov za gradnjo je bilo več. Stari bolnišnični prostori na Jamski cesti so bili dotrajani in pretesni in niso več omogočali razvoja sodobne medicinske doktrine. Zaradi neizpolnjevanja tehničnih normativov so v strokovnih in oblastnih krogih vedno znova krožile tudi govorice o možni ukinitvi bolnišnice. Novi objekt s površino 4.500 m2 naj bi stal ob zdravstvenem domu in bil z njim tudi funkcionalno povezan.
Kljub nespornemu strinjanju za novo gradnjo, ki je presegalo občinske meje (načrte so podprle tudi takratne občine Cerknica, Ilirska Bistrica in Sežana), pa je bilo rojstvo nove bolnišnice težje, kot so pričakovali. Zaradi vse večjih gospodarskih težav je optimizem hitro plahnel. V iniciativnem odboru za gradnjo tako imenovane druge faze Zdravstvenega centra Postojna so se zato na vsaki seji srečevali z novimi predlogi racionalizacije. Po mnenju nekaterih naj bi za potrebe bolnice raje izpraznili polovico zdravstvenega doma. Hrano za pacientke bi kuhali v sosednjem srednješolskem centru, perilo pa naj bi prala takratna vojaška pralnica v Velikem Otoku. Hkrati so se pojavljale pobude za prepoved samoprispevkov in za prepoved gradnje negospodarskih objektov sploh, češ da to povzroča inflacijo. Zdravstveni delavci so v takih razmerah skušali doseči vsaj sanacijski minimum, zato so predlagali ureditev bolnice kar na stari lokaciji. Podrli bi »materinski dom« kot najstarejši del bolnišnice, namesto njega zgradili nov objekt s površino 1000 m2, ostale prostore pa bi temeljito obnovili. Ocenjevali so, da bi tako omogočili zadovoljivo stanje vsaj za prihodnjih 15 let. Pod pritiskom razmer so ta program sprejeli tudi Postojnčani na referendumu maja 1985. Glasovanje je potekalo v kriznih gospodarskih razmerah, ko so samoprispevki po vrsti propadali. V Postojni je bilo drugače. Za solidarnost se je odločilo kar 72 odstotkov občanov. Toliko pozitivnih glasov do tedaj niso zbrali še na nobenem občinskem glasovanju, zato je uspeli referendum odmeval tudi po Sloveniji. Motiviranost odgovornih ljudi v občini za sanacijo bolnišnice se je zato opazno povečala. Toliko, da so javnosti zastavili vprašanje, ali morda vendarle ne bi opustili načrtovane adaptacije in se raje lotili popolne nove gradnje. Delegati takratne občinske zdravstvene skupnosti so odgovorili pritrdilno. Tako so aprila leta 1986 zabrneli stroji ob zdravstvenem domu, kakor je bilo že nekoč načrtovano, in dolgo pričakovana investicija se je končno začela.
Načrte za novo bolnišnico za ženske bolezni in porodništvo v Postojni je pripravila projektantska skupina podjetja SCT iz Ljubljane, gradnjo pa je izvajalo Splošno gradbeno podjetje Primorje iz Ajdovščine. Nadzor nad njo je opravljala delovna organizacija Staninvest iz Postojne. Gradbeni odbor, ki je usmerjal dela in skrbel za denarno plat naložbe, je štel osem članov. To so bili Janez Sedej, Mirko Kaluža, Adolf Burger, Miran Fajdiga, Drago Kolenc, dr. Ivo Benkovič, Marjan Tiselj in Franc Glažar – njega je kasneje zamenjal Knafelc Livij). Vodil ga je inženir Janez Sedej, ožjo operativno skupino pa so sestavljali: Mirko Kaluža, Adolf Burger in Miran Fajdiga. Sicer je bila mreža zunanjih sodelavcev gradbenega odbora precej velika in ni obsegala samo vodstev občinskih upravnih organov in takratnih političnih organizacij, temveč je segala skoraj v vsako postojnsko podjetje in krajevno skupnost pa tudi preko občinskih meja. Zaradi velike inflacije je bil gradbeni odbor zelo pogosto v hudi stiski, ne samo zaradi kritja stroškov investicije, temveč tudi zaradi izgubljanja vrednosti zbranega denarja. V prvi fazi so bila zbrana sredstva naložena v interni banki SCT Ljubljana, nato pri podjetju Mercator-Nanos v Postojni, končno pa pri samem izvajalcu del SGP Primorje. Velikokrat so s premostitvenimi posojili pomagala domača podjetja, zlasti THO Jama. Težave pri financiranju so bile še večje zaradi vzporednega dograjevanja osnovne šole v Pivki. Olajšanje je pomenila odločitev krajanov Postojne in Prestranka, da dveletni samoprispevek v višini enega odstotka od plač podaljšajo za nadaljnja tri leta. Močno denarno injekcijo je dalje prispevalo gospodarstvo s preusmerjanjem lastnega dela dohodkov koprske banke.
Novi bolnišnični objekt ima 2.890 m2 uporabnih površin in obsega šest osnovnih funkcionalnih enot: hospital ginekološkega bloka, hospital porodnega bloka, porodni blok z operacijskim prostori, intenzivno nego s sterilizacijo, tehnični del s pralnico, kuhinjo in garderobami ter mansardo, v kateri so upravni prostori. Ginekološki oddelek razpolaga s 30 posteljami, porodni pa s 26 v dvo- in triposteljnih sobah.
Kljub velikim materialnim težavam je bila bolnišnica v Postojni vendarle ena izmed redkih investicij, ki je bila ob koncu gradnje tudi denarno pokrita. Tako je gradbeni odbor v aprilu 1990 lahko ugotovil dokončno vrednost novogradnje in preostala sredstva namenil za nakup novega rentgenskega aparata, kar naj bi bila skupna akcija bolnišnice in zdravstvenega doma. Člani odbora so se seznanili tudi s celotnim pregledom financiranja gradnje. Novi objekt je stal 57,2 milijona dinarjev (ok. 5.9 milj EU), denarni viri pa so bili naslednji:
| V i r | % |
| – sredstva samoprispevka | 25,9 |
| – prispevki podjetij | 49,3 |
| – občinska zdravstvena skupnost | 5,3 |
| – sredstva zdravstvenega centra Postojna | 3,8 |
| – prispevek občine Sežana | 6,0 |
| – prispevek občine Ilirska Bistrica | 0,4 |
| – prispevek občine Cerknica | 0,6 |
| – drugi viri | 8,7 |
