Hmeljarstvo se v Sloveniji omenja že v srednjem veku, v urbarju na posestvu brižinskega škofa v bližini Škofje Loke. Zaradi stalnih vojn je gojenje hmelja do 19. stoletja zamrlo. V 19. stoletju pa so ga ponovno začeli gojiti. Hmeljišča so bila ne le v Spodnji Savinjski dolini, temveč tudi v Škofji Loki, okolici Ljubljane, Dravski dolini, Radljah, na Ptujskem polju, v Rogatcu in na Dolenjskem. Štajerska kmetijska družba v Gradcu je sredi 19. stoletja pozivala gospodarje in kmete k vzgajanju hmelja. Temu pozivu se je odzval Franc Žuža, ki je že leta 1854 imel prvo hmeljišče v bližini žalskega trga, vendar ga je kmalu opustil. Žuža je sadil žateški hmelj, ki pa se ni obnesel.
Leta 1869 sta Celjana, dr. Cypl in sladičar Jan Hostonsky, zasadila hmelj, in sicer prvi v teharski, drugi pa v celjski okoliški občini. Tudi ta dva nasada sta bila kmalu opuščena. Prave temelje savinjskemu hmeljarstvu je položil šele Josip Bilger, oskrbnik dvorca Novo Celje, ki je bil takrat v lasti kneza Leopolda Salm-Reifferscheidta. Bilgerja je naučil gojiti in obdelovati hmelj duhovnik Peter Hörnes. Josip Bilger je tako leta 1872 naredil prve poskuse z würtemberškim poznim hmeljem, ki pa se je dobro obnesel. Že leta 1876 sta temu zgledu sledila Žalčana Janez Hausenbichler in Jože Žigan. Hausenbichler je zasadil prvi stalni nasad hmelja. Hausenbichlerjevemu in Žiganovemu zgledu so kmalu sledili še drugi Žalčani: Franc in Marija Roblek, Rudolf in Franc Žuža, Josip Reher, Franc Koceli, dr. Bergmann, Vincenc Janič, Josip Širca ter številni drugi Savinjčani.
Janez Hausenbichler je pridelovanja in sušenja hmelja učil kmete po dolini, med drugim jim je podarjal tudi hmeljske sadike. Bil je med ustanovitelji hmeljarskega društva, leta 1882 pa je izdal prvo, posebej o hmelju spisano knjižico Navod o hmeljariji. V njej navaja, da hmelj najrajši raste v ravninah na peščeni zemlji. Opozarja, da je Savinjska dolina primerna za gojenje hmelja, in priporoča jesensko rigolanje 70 cm globoko ter spomladansko branje. V knjižici je savinjskega kmeta pozval z besedami: »Vzemi v roke lopato in bodi hmeljar …«
Glede na hitro širjenje hmeljskih površin po dolini je to narekovalo tudi organizirano povezovanje pridelovalcev hmelja. Tako sta Janez Hausenbichler in Karl pl. Haupt leta 1880 ustanovila Južnoštajersko hmeljarsko društvo v Žalcu. Prva glavna seja je potekala 21. maja 1881. Na seji so izvolili predsednika društva in druge organe. Izvoljeni so bili: predsednik Karel pl. Haupt, podpredsednik knez Salm-Reifferscheidt ter tajnik in blagajnik Janez Hausenbichler. Sledili so še drugi odborniki.
Savinjske kmete je bilo treba izobraziti za to kmetijsko panogo, tako je že kmalu po ustanovitvi društva (1882) imel prvo znanstveno razpravo o »umnem hmeljarstvu« tajnik Kmetijske družbe za Štajersko Friderik Müller. Savinjski kmetje so se v velikem številu zbrali v gostilni »Pri zlati kroni« v Žalcu. V letih 1886–1896 se je žalska šolska mladina učila praktičnega hmeljarstva pod vodstvom nadučitelja Janeza Kocuvana v poskusnem nasadu ob Godomlji.
Največjega pomena za okrepitev in pospeševanje hmeljarstva je bila udeležba Hmeljarskega društva na raznih razstavah (leta 1913 je bila takšna razstava tudi v Žalcu). Na vseh razstavah je savinjski hmelj prejemal nagrade in pohvale.
Na pobudo hmeljarskega društva sta bila ustanovljena dva zavoda, ki sta delovala samostojno, z namenom pospeševanja hmeljske trgovine. To sta bili Hmeljarna in Oznamkovalnica za hmelj.
Hmeljarna je bila ustanovljena leta 1902 kot zadruga z o. z., ki je imela ustrezne naprave za prepariranje in pakiranje hmelja.
Leta 1886 sta Hausenbichler in Haupt naredila prve poskuse z goldingom, ki so mu tako klimatski pogoji kot zemlja odlično ustrezali, zato je bil pridelek odličen. Zaradi kakovosti je bil konkurenčen vsem svetovnim proizvajalcem in je zlahka našel svoj trg. S tem se je tudi proizvodnja hmelja za vse čase ukoreninila v Savinjski dolini. Hmeljske površine so se hitro širile. Würtemberški hmelj je do leta 1928, ko ga je napadla peronospora, skoraj v celoti zamenjal savinjski golding.
