Domoznanski prireditvi, ki sta v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja potekali 28. 3. 2017 in 27. 3. 2018, sta bili posvečeni danes že pokojnim igralkam in igralcem, ki so zaznamovali gledališke odre v Tržiču in okolici, v obdobju od konca druge svetovne vojne do začetka 80-ih let.
V tem času je v dvorani »Na skali« (današnji Kulturni center) delovala dramska sekcija Ivana Cankarja, kasneje DPD Svoboda. To je bila zlata doba tržiškega gledališča, ki se je končala s smrtjo režiserja Dolfeta Anderleta leta 1982. Gledališko dejavnost v Tržiču po tem nadaljujejo druga društva. Dejavnost je vseskozi živahna tudi po okoliških vaseh. Pri tem so pomagali nekateri tržiški igralci, ki so skozi različna izobraževanja prestopili v režiserske vrste.
Igralke, ki smo jih predstavili, so: Anka Ahačič, Ivica Bertoncelj, Ivanka Hvalica, Dorca Kralj, Sanda Piškur, Štefka Pogačar, Rozalija Primožič, Mara Smole, Ivica Uršič in Jelka Žagar. Igralci pa: Jože Ahačič, Ivko Bergant, Miro Brejc, Franc Demšar, Edi Končina, Mato Mežek, Tone Mokorel, Slavko Primožič, Karl Smole, Nande Stritih, Ludvik Štalc, Miro Vrhovnik in Jože Zupančič.
Nepogrešljivi so bili tudi scenski delavci. Tako je v 50-ih letih pustil svoj pečat slikar, grafik in likovni pedagog Milan Batista. Za osvetljavo je skrbel Jože Pogačar, ki je imel zelo prefinjen okus. Skupaj z Dolfetom Anderletom sta opremo in rekvizite večkrat pripeljala iz Ljubljanske drame in opere.
Svoje spomine na to obdobje so z nami delili Marina Bohinc, Sašo Perko, Ludvik Soklič in Ivo Kokalj. Idejni vodja in hkrati sovoditelj obeh večerov je bil Boris Kuburič.
V določenih letih je tržiško gledališče uprizorilo tudi do pet premier letno. Poglavje zase je bilo letno gledališče na prostem, na Sv. Jožefu nad Tržičem. V tem okviru je bila uprizorjena mdr. Miklova Zala, za katero lahko, poleg še nekaterih iger, rečemo, da je presegla lokalni okvir. Povezanost gledališča z mestom dokazujejo tudi vzdevki, ki so se posameznikov »prijeli« po njihovih vlogah. Jože Zupančič je bil tako enostavno »Bog«, po njegovi vlogi v Večnih loviščih.
Skratka, opisali smo del kulturnega dogajanja v Tržiču v drugi polovici 20. stoletja in vpliv, ki ga je imelo gledališče v mestu. Omenili smo ljudi, ki so s skromnimi sredstvi, ob neustrezni infrastrukturi, prostovoljno in z neverjetnim entuziazmom vnašali gledališko kulturo v vsakdan Tržičanov.
