Nova doba, novo življenje
11. novembra 1918 se je s podpisom premirja v Compiegnu v Franciji zaključila prva svetovna vojna. Dolga štiri leta vojskovanja so za seboj pustila mnogo mrtvih in ranjenih vojakov, ogromno opustošenje, pomanjkanje, lakoto, zaradi slabe higiene so se razširile nalezljive bolezni. Z razpadom velikih cesarstev in nastankom novih držav se je popolnoma spremenile politična podobo Evrope. Željo po družbeni in politični spremembi ter nezadovoljstvo z dotedanjo ureditvijo so na prvi seji avstrijskega parlamenta v vojnem času, 30. maja 1917, jasno izrazili tudi južnoslovanski poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu. V njihovem imenu je dr. Anton Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, prebral znamenito majniško deklaracijo, v kateri je bilo zapisano, da želijo Slovenci, Hrvati in Srbi živeti v skupni avtonomni državi znotraj monarhije. V Sloveniji se je začelo množično podpisovanje izjav v podporo majniški deklaraciji, čeprav je avstrijska vlada zahtevo o sprejetju deklaracije jeseni 1917 zavrnila. Leta 1918 je podpora prerasla v množično deklaracijsko gibanje, v mnogih krajih na Štajerskem so potekala velika ljudska zborovanja. 4. februarja 1918 je veliko zborovanje potekalo tudi v Celju pred hotelom Beli vol. Mestna policija je skupaj z županom in predstojnikom magistrata hotela prestrašiti udeležence zborovanja, vendar jim to ni uspelo.
Kriza na družbenem in političnem področju v letu 1918 se je stopnjevala in privedla do razpada monarhije Avstro-Ogrske. V Ljubljani so združene politične stranke avgusta 1918 ustanovile Narodni svet – nadstrankarsko politično organizacijo, ki je izražala voljo slovenskega naroda do samoodločbe in ustanovitve jugoslovanske države. 29. oktobra 1918 je bil izdan razglas o ustanovitvi svobodne jugoslovanske države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dva dni kasneje je bila na predlog Narodnega sveta v Ljubljani imenovana vlada za Slovenijo, ki je združevala predstavnike vseh tedanjih delujočih političnih strank: Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanske demokratske stranke in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke.
Tudi v Celju je naraščalo uporniško vzdušje. 27. oktobra 1918 so mobiliziranci 87. pešpolka, ki so bili nameščeni v Celju, odpovedali poslušnost nemškim oblastem. Naslednji dan je v Narodnem domu v Celju potekal sestanek, kjer sta se nadporočnik Ivo Sancin in predsednik celjskega Narodnega sveta dr. Ernest Kalan skupaj s slovenskimi oficirji in podoficirji dogovorila o prevzemu poveljstva celjskega pešpolka. 1. novembra 1918 je v celjski vojašnici potekala svečana prisega pod sokolskim praporom novi Državi SHS in celjskemu Narodnemu svetu (ki je prevzel začasno upravo mesta). Poveljnik slovenskih vojakov je postal nadporočnik Ivo Sancin. V tem kriznem obdobju so vzporedno z vojsko zelo pomembno vlogo imeli tudi celjski Sokoli na čelu z Jožetom Smertnikom. Že 26. oktobra 1918 so se povezali z žandarmerijo v Celju in v okoliških občinah ter organizirali narodno stražo, ki je na železniških postajah skrbela za varnost, prehrano in prevzem vojaškega materiala velikega števila vračajočih vojakov z italijanske fronte. Zaradi pomanjkanja vojakov v vrstah narodne straže sta nadporočnik Ivo Sancin in celjski Narodni svet 3. novembra 1918 izdala poziv za vstop k orožništvu.
6. novembra 1918 je sledil še prevzem civilne uprave. Iz Ljubljane je po naročilu Narodne vlade, ustanovljene 1. novembra, prišel v Celje dr. Friderik Lukman in ob prisotnosti celjskih predstavnikov Narodnega sveta prevzel okrajno glavarstvo in kot vladni komisar tudi gerentsko upravo mesta. S tem je prenehala vloga celjskega Narodnega sveta kot začasnega slovenskega upravnega organa v mestu, odstopila je nemška občinska uprava z županom na čelu. Pred stavbo celjskega magistrata, na katero so izobesili slovensko zastavo, se je zbrala velika množica ljudi, ki je praznovala osvoboditev mesta.