Boj se je pričel
24. maja 1915 z vstopom Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno se začnejo nova bojišča odpirati tudi na slovenskih tleh, ob reki Soči. Avstro-ogrske in italijanske oblasti so s tega območja umaknile in poslale v begunstvo okoli 100.000 ljudi. V Zgornji Savinjski dolini v Nazarjah so svoj vojni dom dobili vsi uslužbenci Čevljarske zadruge iz Mirna pri Gorici in člani njihovih družin, približno 1200 oseb. Ker so izdelovali vojaške čevlje, je avstro-ogrska vojska organizirala železniški transport vsega orodja in strojev do Šmartnega ob Paki ter nato naprej do Nazarij.
V okolici graščine Vrbovec so postavili lesene barake za potrebe čevljarskih delavnic. V Nazarjah je bila ustanovljena Delavska konzumna zadruga, ki je organizirala prehrano za begunce, šolstvo za njihove otroke, brezplačno zdravljenje beguncev ter uredila trgovino z vsemi potrebščinami po nižjih cenah. Domačini v Nazarjah in okolici so primorske begunce zelo lepo sprejeli. Le-ti so se začeli vključevati v kulturne prireditve v kraju, obenem pa so tudi sami prirejali številne pevske in igralske nastope.
Z zaključkom prve svetovne vojne se je za primorske begunce začela negotova pot vračanja na njihove porušene domove, v opustošeno pokrajino in v »novo domovino«, ki je bila s tajnim Londonskim paktom začrtana že leta 1915. Antantne sile so takrat Kraljevini Italiji v zameno za vstop v vojno obljubile avstro-ogrsko ozemlje – Tridentinsko, Južno Tirolsko, Goriško-Gradiščansko, Trst, del Notranjske, Istro, Lošinj, Cres, osrednjo Dalmacijo z otoki, v Albaniji pa Valono.
3. novembra 1918 sta avstro-ogrska in italijanska vojska, kot predstavnica antantnih sil, podpisali premirje v bližini Padove. Začela se je zasedba slovenskih primorskih krajev s strani italijanske vojske, ki je potekala od 3. do 23. novembra 1918. Primorski Slovenci se z zasedbo niso strinjali; zbirali so podpise za priključitev dežele k Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, vendar brezuspešno. 19. novembra 1918 je upravne posle zasedenega ozemlja, ki so ga priključili Julijski krajini, prevzel guverner. Vojaška zasedbena uprava je že takoj na začetku začela izvajati zelo ostre ukrepe, ki so močno prizadeli prebivalce zasedenih območij. Uvedli so cenzuro tiska, ustanovili vojaška sodišča, razoroževali narodne straže, prepovedali so javna zborovanja, prosto prestopanje demarkacijske črte in svobodno gibanje po Julijski krajini, kaznovali javno izobešanje slovenskih zastav ter razpustili Narodni svet v Trstu in Gorici. Konec novembra 1918 je italijanska oblast na zasedenem ozemlju zaostrila ukrepe do oseb, ki so delovale zoper italijansko državo. Temu ukrepu so februarja in marca 1919 sledile najbolj množične internacije in deportacije civilnega prebivalstva ter za vojsko sposobnih mož v notranjost.
3. avgusta 1919 so v Trstu ustanovili Politično društvo Edinost, ki so ga sestavljali tržaško politično društvo Edinost, ljudska in agrarna stranka Goriške ter Politična stranka za Hrvate in Slovence v Istri. Predsedstvo novoustanovljenega društva je prevzel Josip Vilfan. Sprejeli so skupen program, ki je vključeval narodne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenem območju, pospešen razvoj ter obnovo gospodarskih in kulturnih ustanov. Izdajali so tudi svoja društvena glasila, to so bila dnevnik Edinost, tednik Goriška straža, v Istri pa krščanski Pučki prijatelj in narodnjaška Istarska rijeć. V začetku avgusta 1919 je na zasedenih ozemljih prenehala delovati vojaška uprava, v Trstu pa so ustanovili Osrednji urad za nove province.
Mirovna konferenca, ki se je 18. januarja 1919 začela v Parizu, je Slovencem na zasedenem ozemlju vlivala upanje na ugodno rešitev italijansko-jugoslovanske meje. Vendar sta predlog ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona – Wilsonova linija, ki je določala razmejitev po etničnem merilu, obe državi odklonili. Mirovna konferenca razmejitvene črte tako ni določila, reševanje spora pa je prepustila Kraljevini SHS in Italiji.