Končno je vlak le privozil na grško stran. Pregledali so jim potne liste, prtljage pa ne, češ, saj ste begunci in tako ničesar nimate. Sporazumevali so se v francoščini. Vlak naj bi odšel proti Solunu šele ob petih popoldne, zato so jih pospremili do travnika ob vaškem pokopališču, da se spočijejo in uredijo.
7. aprila 1941 sta se Kuhar in Gabrovšek okoli polnoči lahko ustavila v Solunu. Potovala sta polne tri dni po progi, ki bi jo v normalnih razmerah morali prevoziti v 24 urah. Na srečo jima je tu pomagal poljski konzul in telefoniral na jugoslovanski konzulat. Konzul Đorđević jima je tako lahko rezerviral poseben kupe za pot proti Atenam. Odpotovali naj bi zjutraj naslednjega dne. Vse je šlo po sreči, le na kolodvoru je bila strašna gneča. Skoraj tisoč ljudi je čakalo na vlak, zato sta se morala na silo prebiti skozi množico ljudi, da sta ujela vlak proti Atenam.
Kuhar je v svojih spominih opisal to silno pomembno pot: »In kot temna pošast je odhajal vlak s solunske postaje proti Atenam. Zadnji vlak iz Soluna, kot je bil zadnji vlak iz Belgrada tisti, s katerim smo odpotovali iz Jugoslavije, in zadnji vlak tisti, ki nas je pripeljal iz Skopja v Djevdjelije, in zadnji, ki je od grške meje vozil do Soluna … Olimp je mrko gledal doli na nas. Zavit je bil v megleno kapico. Kaj neki Zevs misli za tem zastorom? Kako mu je pri srcu, ko sliši rjovenje Hitlerja pod svojim domom? Spremenjen v bika je svoje dni ukradel in odvedel lepo Evropo. Hitler jo hoče ukrasti, preoblečen v divjaka. Olimpu ni všeč, kar se tukaj dogaja…«115
Vozili so se celo noč in cel dan in končno prispeli v Atene namesto v nedeljo dopoldne šele v sredo dopoldne. Tudi na atenskem kolodvoru je bila silna gneča. Šli so v mesto in za silo prespali v hotelu Metropolis, šlo pa jim je najbolj za to, da čimprej dobijo vize za naprej. Kuhar in Gabrovšek sama nista vedela točno, kaj pravzaprav želita in sta rekla, da vize za v Anglijo in Ameriko. Svetnik jugoslovanskega poslaništva Dragan Protić jima je svetoval vize za Egipt, kajti samo tja še lahko prideta. Pridobiti pa sta morala tudi še posebno priporočilo angleškega poslaništva. V Atenah je bilo te dni hudo. Kuhar piše: »Toda atensko poglavje bi bilo brez vsake vsebine, če bi ne govorili o bombardiranjih. Letalski napadi so tem hudim atenskim dnem dali okvir in vsebino. Po dnevu jih ni bilo. Toda nemški bombniki so prihajali vsako noč, redno, najprej pred polnočjo, potem, drugič, proti jutru. Pri nočnih napadih pa so vedno padale bombe. Strašno, bobneče, uničujoče. Mesta niso bombardirali, marveč pristanišče Faleron, ki je bilo ob obali že precej razbito.«116
_______
[115] Kuhar, Alojzij: Beg iz Beograda aprila 1941. Studia slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1998, str. 46 – 47.
[116] Prav tam, stran 53.