Kip Bogomirja Magajne

Ob 30-letnici delovanja knjižnice v Divači (25. maj 2012)

Govor Vlaste Štokelj Bratož, avtorjeve žene, ob odkritju restavriranega kipa Bogomirja Magajne in izročitvi divaški knjižnici, ki bo odslej skrbela zanj.

»Minilo je že skoraj 23 let, odkar je bil kip Bogomirja Magajne postavljen na zelenico pri divaški osnovni šoli. Naredil ga je moj pokojni mož, akademski kipar Bojan Štokelj, in ga izročil Krajevni skupnosti Divača v zahvalo, ker mu je omogočila prostor v zadružnem domu za atelje. Ker je divaška osnovna šola poimenovana po našem rojaku, pisatelju in zdravniku, Bogomirju Magajni, je bilo samoumevno, da bo kip stal pred šolo. In tudi je stal kar dolgih 19 let, vendar je že vidno propadal, ker posebni beton, iz katerega je bil odlit, ni mogel več kljubovati vremenskim vplivom.

Kip je bilo potrebno restavrirati in zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Predstavniki šole, seveda pa tudi jaz, smo z veseljem sprejeli ponudbo za brezplačno obnovo kipa. Vendar pa restavriran kip ni bil več tak kot prej. Bil je sicer zaščiten, vendar je izgubil svojo prvotno podobo. Tako se je izkazalo, da lep slovenski pregovor: »Šenkanemu« konju se ne gleda v zobe, ni vedno uporaben, ker so včasih kasnejše zobozdravstvene usluge precej drage. Divaška šola je dobila nov, kamnit kip Bogomirja Magajne, Bojanov kip pa je bil premeščen v večnamenski prostor v šoli, kjer je bil zaščiten pred vremenom.

Na srečo takrat nisem več delala v šoli, tako da sem ga videvala zelo poredko, ob referendumih, volitvah ali če sem imela kakšne opravke v šoli. Ob letošnjem divaškem kulturnem prazniku, ko je potekala proslava v večnamenskem prostoru, sem ga spet zgroženo opazovala, kako je brezizrazen in daleč od prvotne podobe. Prijatelj me je spodbudil, da zaprosimo župana, če bi lahko občina finančno omogočila ponovno restavriranje. Obrnila sem se na Bojanovega prijatelja in sošolca z akademije Marka Kovačiča, ki je za popravilo kipa ponudil dovolj nizko ceno, da je občina pristala. S kolegom Rokom sta se kar namučila, da sta odstranila vse plasti, s katerimi je bil kip »obrajhan«. Ni ravno slovenski izraz, a najbolj verno prikaže balast, ki sta ga morala odstraniti, da sta prišla do prvotnega kipa, ki pa ga je bilo seveda treba še restavrirati. Po nekajkratnih delovnih obiskih  v Divači je kip zasijal v prvotni podobi. Ko sta ga še patinirala, je kar zaživel.

Ker ima šola že svojega kamnitega Magajno, v knjižnici pa vsako leto poteka simpozij o Magajni, smo se z županom in knjižničarko dogovorili, da obnovljeni kip dobi novo domovanje v divaški knjižnici in bo s tem krajevna knjižnica še simbolno povezana s pisateljem Bogomirjem Magajno. Zahvaliti se moram osnovni šoli, ker je toliko let skrbela zanj, sedaj pa bo ponovno zaživel v novi kulturni inštituciji. Seveda pa se zahvaljujem tudi divaški občini, ki je omogočila obnovo kipa, predvsem pa prijateljema Marku in Roku, ki sta ga ponovno oživila.

Zelo sem vesela, da je kip ponovno spregledal in upam, da bo kdaj v boljših časih občine tudi dovolj denarja za odlitek v bronu, kar bi to kulturno dediščino ohranilo za poznejše rodove.«