Boris Andrijanič se je že pred drugo svetovno vojno zavzemal za ohranjanje in varovanje kulturne in naravne dediščine, še zlasti pa po njej. Leta 1946 je ponovno pričelo delovati Muzejsko društvo za Dolenjsko, katerega ustanovni član je bil tudi Andrijanič. Po ustanovitvi Dolenjskega muzeja Novo mesto leta 1950 je še bolj aktivno vstopil v svet umetnosti in dolenjske kulturne dediščine, svet, ki mu je bil zelo ljub in blizu. Na teh področjih si je pridobil veliko prijateljev. Pri oblikovanju politike muzeja je sodeloval v obdobju direktorja prof. Janka Jarca. Od konca leta 1959 pa vse do začetka 70. let 20. stoletja je bil predsednik muzejskega sveta. Z zaposlenimi je postal prijatelj in se z njimi družil tudi zasebno. Kot član je sodeloval v odboru za zgraditev nove muzejske stavbe, ki je bila odprta leta 1978.
Dolenjski muzej je nekaj desetletij pokrival tudi področje spomeniškovarstvene službe za območje Dolenjske. Prof. Jarc je bil zaupnik Zavoda za varstvo spomenikov LRS in tudi tu se je prepletalo povezovanje in sodelovanje z Andrijaničem, takratnim podpredsednikom Občinskega ljudskega odbora Novo mesto. Boris Andrijanič je pokazal veliko angažiranost zlasti pri obnovi otoškega in starograškega gradu, ki sta bila v času druge svetovne vojne močno poškodovana. Konec 50. let 20. stoletja je bil magister Andrijanič s strani Zavoda za varstvo spomenikov LRS član strokovne komisije za zavarovanje spomeniških kvalitet gradu Otočec in v zvezi z nadaljevanjem restavracijskih in adaptacijskih del. Kot direktor Krke je omogočil konserviranja in restavriranja fresk dolenjskih gradov. Tovrstno delo je opravljal prostovoljno in v svojem prostem času, zlasti ob vikendih.