Ustanovitev Telovadnega društva »Sokol« v Guštanju
Telesnovzgojnih ali športnih društev, kot jih poznamo danes, pred 2. svetovno vojno v Sloveniji še ni bilo. Takratna telovadna društva so zaradi specifičnih političnih in družbenih razmer tistega časa imela zelo poudarjen politični značaj, prav tako pa je bilo tudi s »Sokolom« v Guštanju (sedanjih Ravnah na Koroškem).
Prvo telovadno društvo »Sokol« v Guštanju, ki so ga ustanovili 22. novembra 1919, je bilo izrazito nacionalno borbeno društvo, zato je v njem, na žalost, velikokrat prevladal nacionalni interes nad čisto telesno vzgojo. Iz zgodovine vemo, da je vodstvo jeklarne grofa Thurna v Guštanju v času habsburške avstrijske monarhije šlo v pospešeno gonjo proti materinemu jeziku Slovencev in začelo ponemčevati vse slovenske delavce in nižje uslužbence. Jeklarniško vodstvo je imelo velik vpliv tudi na guštanjsko občino, ta vpliv pa se je zelo hitro pokazal tudi v šolstvu, saj so dosegli prepoved vsakršnega pouka v slovenskem jeziku. Člani guštanjskega »Sokola« so bili odločno za Jugoslavijo, ne glede na njeno notranjo politično ureditev. Ni torej čudno, da je društvo hitro postalo trn v peti nemški gospodi, avstrijskim socialnim demokratom in cerkvi, ki je imela velik vpliv na okoliško kmečko prebivalstvo, ki je bilo zelo redek član sokolskih društev.
Ti družbenopolitični dogodki v Guštanju nam torej utrjujejo spoznanje, da je bila ustanovitev društva dvakrat pomembno dejanje. »Sokol« je imel velik političen pomen, ko se je zavzemal za Jugoslavijo, po drugi strani pa je načrtno in sistematično gojil tudi kulturno in telesnokulturno dejavnost v za takratni čas dokaj pestrih in zanimivih oblikah. Člani guštanjskega telovadnega društva »Sokol« so imeli široko razvejeno dejavnost. Gojili so raznovrstno športno in rekreativno dejavnost. Zanimala jih je atletika, hodili so na svoje zlete in nastope po celi Sloveniji.
Začetki odbojke v guštanjskem Sokolu (1928–1941)
Daljnega leta 1895 so odbojko, ki izhaja iz tenisa, uradno priznali za novo športno igro. Vse do 1. svetovne vojne so jo igrali samo v Združenih državah Amerike, v dvajsetih letih tega stoletja pa se je ta, danes izredno priljubljena igra razširila po celem svetu.V Mežiško dolino si je ta nova športna igra utrla pot prek mladih čeških inženirjev (Gogola, Fetih), ki so leta 1927 prišli v Žerjav, začeli tam igrati odbojko in vzpodbujali k tej, nam novi in zanimivi igri še domačine. Začetki odbojke v Guštanju (sedanjih Ravnah na Koroškem) pa segajo v leto 1928. Nekateri člani guštanjskega telovadnega društva »Sokol« so že 1928. leta pričeli igrati tudi odbojko. Po ustnih virih velja torej leto 1928 za začetek odbojke na Ravnah na Koroškem.
Prvo odbojkarsko igrišče na Ravnah je bilo med plotom ravenske železarne in nekdanjo »rusko« ujetniško barako. Prostor, ki so ga imeli na razpolago igralci in morebitni gledalci, je bil zelo tesen, zato se je velikokrat dogajalo, da je okroglo odbojkarsko usnje odletelo čez štiri metre visok železarniški plot. Te žoge so seveda morali pobirati naraščajniki guštanjskega »Sokola«, ki so med tekmo sedeli kar na tovarniškem plotu in že od tam poskusili vrniti čimveč slabo usmerjenih žog iz napada ali obrambe.
Ravenski odbojkarji so se počasi kalili, zato so si želeli tudi tekem z drugimi nasprotniki. Okoli leta 1929 so zato začeli prirejati prijateljske odbojkarske tekme. Največkrat so se srečali z odbojkarji iz Žerjava, kar je čisto razumljivo, saj so češki inženirji prav v Žerjavu prvič pokazali domačinom skrivnosti odbojkarske igre. Na prijateljske tekme v Žerjavu so se guštanjski odbojkarji vozili kar s kolesi.
V Guštanju so 1928. leta prvi začeli igrati odbojko tile igralci: Ivo Dretnik, Miloš Jelenko, Albin Kolb, Janko Rožman, Ivo Štravs, Stanko Štor, Ivo Turk in Jožko Zega. Med šolskimi počitnicami so se jim pridružili tudi študentje, in sicer: Maks Dolinšek, Viljem Jevšnikar, Miloš Štor, Sergej Šaub in še nekaj drugih. Od naraščajnikov domačega »Sokola« so se zelo hitro vključili v člansko ekipo Avgust Dretnik, Miloš Konečnik, Jože Medvešek in Ervin Wlodyga.
Iz redkih ohranjenih zapisov smo lahko razbrali, da je prvotni prostor, namenjen za odbojkarsko igrišče, postal kmalu pretesen, zato so si navdušeni odbojkarski privrženci priskrbeli nov prostor, ki pa so ga morali šele zravnati in pripraviti za pravo odbojkarsko igrišče. Ta prostor se je razprostiral med polji ob reki Meži. Danes je približno na tem mestu čistilnica ravenske železarne. Člani in naraščajniki »Sokola« so vse delo opravili prostovoljno in kmalu imeli bolj sodobno odbojkarsko igrišče, kjer je bilo tudi veliko več prostora za gledalce, ki jih je odbojka vedno bolj privabljala.
Leta
1931 so svečano odprli novi
sokolski dom v Guštanju. Zdaj so člani na naraščajniki »Sokola« uredili pred domom tudi novo
odbojkarsko igrišče. Na tem igrišču so redno trenirali in igrali odbojko. Igrišče je bilo seveda daleč od videza današnjih modernih igrišč. Ni bilo čisto gladko, pri igranju pa so igralci dvigovali precej prahu. Označeno je bilo s preprostimi letvicami, ob katerih se je večkrat spotaknil marsikateri igralec, ki ga je zanos igre tako pritegnil, da je pozabil na »nevarnost« ob robovih odbojkarskega igrišča. Zaradi teh letvic se je več igralcev tudi rahlo poškodovalo. Ohranjena fotografija iz leta 1931 nam dokazuje, da so takrat prvo odbojkarsko moštvo »Sokola« v Guštanju sestavljali Miloš Jelenko, Ervin Wlodyga, Maks Dolinšek, Stanko Štor, Avgust Dretnik in Miloš Konečnik.
Ker sta od leta 1931 naprej tako članska kot naraščajska ekipa »Sokola« redno trenirali, se je zelo hitro dvignila tudi kvaliteta odbojkarske igre. Pred guštanjskim sokolskim domom so bile v teh letih številne odbojkarske tekme in vedno več gledalcev je prihajalo vzpodbujat domače igralce. Med sabo so se pomerila vsa sokolska društva v Mežiški dolini, bilo pa je tudi več tekem z drugimi (Maribor, Ruše, Šoštanj, Vuzenica, Slovenj Gradec…).
Tudi rezultatov teh tekem, žal, ni ohranjenih, iz redkih zapisov pa smo le izbrskali nekaj imen igralcev, članov in naraščajnikov »Sokola« v Guštanju, ki so v obdobju od 1928 do 1941 nastopali za guštanjske barve: Stanko Štor, Miloš Jelenko, Avgust Dretnik, Miloš Konečnik, Ervin Wlodyga, Štefan Trbovšek, Nesti Plešnik, Tone Radušnik, Anton Sterčko, Gusti Pongrac, Jurči Rebernik, Ivan Globočnik, Peter Mihelač, Peter Šteharnik, Maks Tomačič, Drago Tomačič, Karl Čretnik in Franjo Poropat.
Znan je tudi podatek, da so odbojkarji guštanjskega »Sokola« nastopili proti župnemu sokolskemu prvaku v Mariboru in tekmo izgubili po zagrizenem boju s tesnim rezultatom.
Leta 1939 so v Guštanju ustanovili še odbojkarsko sekcijo pri Fantovskem odseku, ki so ga imeli »Orli«. Z odbojkarji te sekcije so odbojkarji »Sokola« vse do izbruha 2. svetovne vojne odigrali veliko razburljivih prijateljskih tekem. Igrali so bodisi na lastnem igrišču pred sokolskim domom ali pa na igrišču Fantovskega odseka, ki je bilo za današnjim kulturnim domom na Ravnah na Koroškem. Na teh tekmah je bilo tudi veliko navijačev obeh ekip, saj se je odbojka v tem času v Guštanju priljubila že večini krajanov. Za Fantovsko sekcijo so takrat nastopali: Adolf Hanuš, Ernst Šmavcer, Ivan Korper, Jože Konečnik, Ivan Rutar, Dominik Kos, Franci Kamnik, Jože Borštner, Anton Sterčko (včasih, drugače pri »Sokolu«). Vodja odbojkarske ekipe je bil Avgust Slemnik, v počitnicah pa ga je nadomeščal Hanuš II. iz Celja.
Leta 1939 je koroško okrožje Zveze fizkulturnih organizacij priredilo v Guštanju okrožne tekme za mladince v lahkoatletskem peteroboju in odbojki. Nastopile so odbojkarske ekipe iz Slovenj Gradca, Dravograda, Prevalj, Mežice in Guštanja, kot gostje pa so na okrožnih tekmah igrali tudi Mariborčani. Tekmovanje je bilo na igrišču Fantovskega odseka. Prepričljivo najboljši so bili mladi odbojkarji iz Mežice, ki so premagali prav vse nasprotnike, tudi goste iz Maribora.
Četudi redki, nam ohranjeni podatki pričajo, da odbojka v tem obdobju ni bila priljubljena samo na Ravnah na Koroškem, ampak so jo navdušeno igrali tudi po vsej Mežiški, Mislinjski in Dravski dolini, vse do Maribora. V veliki večini je bila odbojkarska dejavnost pod okriljem telovadnih društev »Sokol« in Fantovskih odsekov. Navdušeni igralci in njihovi navijači so večkrat kar s kolesi potovali iz kraja v kraj, da so lahko v živo gledali napete in borbene odbojkarske tekme, ki so bile bodisi prijateljske ali pa prvenstvene. Tekme, ki so štele za prvenstvo, so v tem obdobju odbojkarji odigrali na okrajnih in okrožnih odbojkarskih prvenstvih.
Odbojko so na Ravnah igrali vse do okupacije Jugoslavije, ko je 2. svetovna vojna za nekaj let zatrla tudi športni utrip in prisilila zavedne ljudi, da so se pričeli boriti za druge, veliko večje smisle in cilje.
