Na britanski rušilec bi se morali vkrcati 28. oktobra 1936. Na splošno presenečenje konzulov pa jih je baskovska policija zelo vljudno obvestila, da mora preiskati njihovo prtljago. Wakonigg je temu odločno nasprotoval. Pojasnil je, da ima konzul vse pravice diplomata in da je odpiranje prtljage v nasprotju z ustaljenimi postopki.
Policisti so začeli brskati in prva stvar, ki so jo našli, je bila velika količina draguljev, ki jih je bilo prepovedano nesti iz države. V potovalki so našli tudi zajeten sveženj dokumentov. Prvi je bil poročilo stotnika inženirske enote Pabla Murga o lokacijah tovarn streliva in vžigalnikov za topovske granate, strelivu za puške in podrobnostih o smodniku, ki so ga uporabljali Baski. Drugi dokument je bilo pismo o bančništvu v Bilbau, tretji je bilo pismo »Informacije o baskovskem nacionalističnem gibanju«, najpomembnejši pa je bil četrti dokument, ki ga je podpisal poveljnik Jose Anglada. V pismu je bil podrobno opisan prvotni neuspeh uporniškega gibanja, in kateri oficirji so naklonjeni režimu in kateri mu nasprotujejo.
Kasnejša preiskava je pokazala, da je bil v vohunsko afero vpleten tudi paragvajski konzul Martinez Arias. To je bil dokaz, da Nemčija ni le pošiljala sredstev za uničenje Baskov, temveč je njen konzul, Wakonigg, v Bilbau celo organiziral vohunsko dejavnost proti narodu, ki ga je, kot je sam rekel, uradno priznal. Poleg tega pa so nemške ladje pod pretvezo prevažanja nemških beguncev upornikom vozile vohunske dokumente in rekrute. Prav nič presenetljivega ni, da so se Baskom takrat Nemci zamerili kot narod.
