Irma Pongratz (1886–1970), hči Oscarja Pongratza ml. (1859–1945) in Flore Pongratz (roj. Warren-Lippitt, 1861–1941), se je rodila 21. maja 1886 v gradu Pernegg v Avstriji. Odraščala je v gradu Maruševec na Hrvaškem. Februarja 1908 se je na Dunaju poročila z bratrancem, grofom Wilhelmom Wurmbrandom-Stuppachom (1884–1914).
Zakonca sta si družino ustvarila v ormoškem gradu, v bližini družine Pongratz (v bližnjem Maruševcu so živeli Irmini starši, v Svetinjah so Pongratzi imeli vinograde, v dvorcu Dornava je živel Irmin stric Guido). Decembra 1908 se jima je rodila hčerka Maria (Minka), maja 1911 je na svet privekala še hči Flora. Mirno in brezskrbno družinsko življenje je kmalu prekinil začetek prve svetovne vojne. Julija 1914, ko se je začela mobilizacija oboroženih sil, je bil Wilhelm vpoklican v vojsko, oktobra pa poslan v Galicijo, kjer je decembra 1914 izgubil življenje. Grofica je tako postala vdova z dvema mladima hčerama. V vojnem času je kot bolniška sestra pomagala v ormoški bolnišnici križniškega reda, kjer so oskrbovali vojne ranjence. Tam se je leta 1918 kot vojni invalid zdravil tudi Guido Georgievits de Apádia (1882–1963), Irmin mrzli bratranec, s katerim se je 26. oktobra 1918 poročila (op.: Guidova mati Mathilde Georgievits, roj. Pongratz (1855–1935) je bila sestrična Irminega očeta Oscarja Pongratza ml.).
Guido se je rodil 6. decembra 1882 v Czegledu na Madžarskem. Opravil je več vojaških šol. V prvi svetovni vojni je služil v 1. letalskem regimentu. V času splošne mobilizacije je bil izvidniški pilot nad Srbijo in nad vzhodno fronto. Kasneje je pristal na ruskem ozemlju in bil interniran v mestu Vladivostok na skrajnem vzhodu Rusije ob kitajski meji, od koder mu je preko Kitajske, Tokia, Honoluluja in San Francisca uspelo pobegniti v New York. Od tod je odšel v London. Na Dunaj se mu je uspelo vrniti šele leta 1918. V ruskem mrazu sta mu zmrznila leva noga in prsti na desni nogi, zaradi česar so mu morali odstraniti odmrle ude (SI_ZAP/390 Gospoščina Ormož, AŠ. 1, ov. 5, Življenjepis Guida G.).
Zakonca sta vse do konca 2. svetovne vojne živela v ormoškem gradu in upravljala z eno največjih veleposestev v Slovenskih goricah. Obsegalo je vrtove, travnike, njive, pašnike in vinograde v skupni izmeri okoli 500 hektarjev. Ekonomija veleposestva je vzdrževala večje število konj, bikov in krav mlekaric. V 20. letih 20. stoletja je družino prizadela agrarna reforma, ki je velik del posestva razdelila med agrarne interesente. V naslednjih letih se je grofica zelo zadolžila (Janžekovič, 2018, str. 17–22, Kaučič, 2019, str. 34).
O zasebnem življenju Irme in Guida ni veliko znanega. Otrok nista imela, sta pa z njima živela posvojenca Casimir (1902–1976) in Ištvan (1900–1953) Sarközy-Georgievits. Brata sta v Ormož prišla iz Madžarske in sta bila Irmina daljna sorodnika. Do kdaj sta v gradu živeli Maria in Flora, Irmini hčerki iz prvega zakona, ni znano (Kaučič, 2019, str. 33).
Družina je na svojem domu pogosto gostila znance, člane različnih plemiških družin ter prirejala zabave in love. V gradu so imeli mizo za bilijard in druge namizne igre. Na območju sedanjega letnega kopališča je bilo postavljeno teniško igrišče, na katerem je žogice pobiral tudi Franjo Punčec (1913–1985), ki se je v 30. in 40. letih 20. stoletja profesionalno ukvarjal s tenisom (Kukovec, 1990, tipkopis).
V času med 2. svetovno vojno se ormoški graščaki niso izpostavljali ne za germanizacijo in ne za nacizem. V tem času se je Irma soočila s smrtjo več družinskih članov. Avgusta 1941 se je v prometni nesreči v Opatiji smrtno ponesrečila Irmina starejša hči. Tega leta je umrla tudi Irmina mama (pokopana v Maruševcu), štiri leta kasneje pa še oče (pokopan v Ormožu).
Po vojni je ormoški grad in posestvo zaplenila nova oblast (nacionalizacija). Člani družine Wurmbrand-Georgievits so bili za nekaj mesecev prepeljani v zbirno taborišče v gradu Hrastovec pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Ko so bili izpuščeni, so se vrnili v Ormož. Preseliti so se morali v stanovanje v Kuharičevi hiši (nad današnjo trgovino Kormoran na Vrazovi ulici 4), kjer so živeli vse do smrti. Po pripovedovanju domačinov nekdanja ormoška plemiška družina ni razpolagala z večjimi prihodki. Guido Georgievits se je ukvarjal z izdelovanjem in prodajo muh za ribarjenje. Irma je bila znana po svoji ljubezni do rož, saj jih je gojila že na grajskem posestvu. Člani družine so tudi po vojni imeli kar nekaj vrtov, na katerih so gojili tulipane, gladiole in druge rože ter se, med drugim, preživljali tudi s prodajo cvetja in čebulic.
Guido Georgievits je umrl leta 1963, Irma pa 1. januarja 1970. Pokopana sta v družinski grobnici v ormoškem grajskem parku.