Tako kot povsod v Sloveniji so po koncu vojne letu 1945 tudi za kmete v Škofji vasi in okoliških vaseh nastopili težki časi, kar je zlasti veljalo za prvo povojno obdobje. Čeprav so lastništvo nad svojimi kmetijami ohranili, pa je država njihove kmetije vseeno vključila v plansko gospodarstvo. V skladu s tem je OLO Celje-okolica Krajevnemu ljudskemu odboru Škofja vas za vsako leto postavil plan, koliko mesa, živine, masti, žita, krompirja, mleka itd. mora zagotoviti za tako imenovani obvezni odkup (obvezno oddajo). KLO je za vsako leto sprejel setveni plan, s katerim je vsakemu kmetu določil, kolikšno površino mora zasejati z določeno kulturo in tudi že predvidel količino pridelka. Na podlagi tega izračuna je nato sprejel tako imenovani razrez obveznega odkupa, s katerim je vsakemu kmetu določil količino pridelkov, ki jo je bil dolžan oddati za obvezni odkup. Za leto 1950 denimo je plan odkupa za KLO Škofja vas znašal 47.578 kg belih žit in 52.450 kg. krompirja.[1] Operativni plan odkupa mesa za oktober tega leta je znašal 5.832 kg, 922 kg masti in 42 komadov mršavih prašičev.[2]
Za realizacijo plana obveznega odkupa je bila zadolžena odkupna komisija, ki so jo odborniki KLO Škofja vas imenovali na seji 5. avgusta 1946.[3] Vanjo so bili imenovani: Polde Vrečko (predsednik IO KLO), Albert Medved iz Škofje vasi, Ivan Cehner iz Arclina, Franc Kotnik iz Šmarjete, Jakob Kožuh iz Škofje vasi, Tone Prekoršek s Prekorja, Jože Krulec iz Runtol in Anton Kreže. Imenovana komisija je imela nalogo, da od vsakega kmeta izterja predpisano obvezno oddajo, pri čemer ni pokazala milosti niti do takšnih, kot je bila npr. družina Vrečko iz Škofje vasi, ki je med vojno postala žrtev najhujšega nasilja nemškega okupatorja. Tiste kmete, ki obvezne oddaje niso pravočasno izpolnili, je KLO lahko prijavil javnemu tožilstvu, ki jih je obtožil sabotaže in je proti njim uvedel kazenski postopek. Obvezni odkup je bil odpravljen šele v letih 1951/1952.
V pristojnosti KLO-ja je bila tudi odmera davka, ki ga je bil dolžan plačati vsak zemljiški posestnik. Za izvajanje odmere davka so odborniki KLO Škofja vas na svoji seji 15. januarja 1946 izvolili štiričlansko komisijo, ki so jo sestavljali Tone Prekoršek, posestnik s Prekorja (član), Kati Premšak (članica), Jože Krulec iz Runtol (namestnik) in Ferdo Bornšek s Prekorja (namestnik).[4] Davki so za kmete predstavljali hudo breme, ki so ga nekateri komaj zmogli. Tako kot pri izterjavi obvezne oddaje oblast tudi pri izterjavi davkov ni pokazala milosti. Tistim kmetom, ki niso pravočasno poravnali davčne akontacije, so zarubili živino. Znan je bil primer, ko so nekemu kmetu v Škofji vasi kar na njivi pri oranju izpregli živino in jo odpeljali.
KLO Škofja vas je organiziral škropljenje sadnega drevja proti kaparju in obiranje koloradskega hrošča na krompiriščih, ki so se ga morali udeleževati tako odrasli kot tudi mladina. Akcija je potekala ob nedeljah. Za mlatenje žita je razpolagal s svojo mlatilnico, ki jo je, kot že rečeno, nabavila že bivša občina Škofja vas. Pomembno pridobitev za kmetijstvo na območju KLO Škofja vas je predstavljala traktorska postaja.
Ker na območju KLO Škofja vas ni bilo veleposestnikov, Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji iz decembra 1945 za tamkajšnje kmete ni imel kakšnih posledic, saj so zemljo odvzeli samo tistim, ki so presegali zemljiški maksimum, ki je znašal od 25 do 35 hektarov obdelovalne zemlje. Edina izjema je bil Lenart Cank iz Škofje vasi, ker je imel obsežne gozdove z žago na Pohorju, ki so mu bili z agrarno reformo odvzeti in podržavljeni. Hud udarec pa je za mnoge kmete prinesel Zakon o zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskih organizacij iz leta 1953, s katerim je bil zemljiški maksimum znižan na 10 do 15 ha obdelovalne zemlje. Vso zemljo nad omenjenim maksimumom so kmetom, ki so prišli pod udar navedenega zakona, odvzeli proti minimalnemu plačilu. Kasneje so nekatere kmete iz Škofje vasi in okoliških vasi močno prizadele tudi komasacije in arondacije kmetijskih zemljišč.
Pomembno vlogo v povojnem razvoju kmetijstva v Škofji vasi in sosednjih vaseh je odigrala Kmetijska zadruga Škofja vas. Ustanovljena je bila leta 1948, delovala pa je do leta 1960, ko se je združila s Kmetijsko zadrugo Ljubečna. Zadruga je poleg kmetov iz Škofje vasi povezovala tudi kmete iz Šmarjete, Prekorja, Lahovne, Runtol, Zadobrove in Arclina. Njeno delovanje je natančneje predstavljeno v poglavju, ki govori o zadrugah v Škofji vasi po letu 1945. Med vsemi kmetijskimi panogami je tudi po drugi svetovni vojni za kmete iz Škofje vasi, Arclina, Šmarjete in Trnovlje daleč najbolj donosno panogo predstavljalo hmeljarstvo, za razvoj katerega je v okviru Kmetijske zadruge Škofja vas skrbel poseben odsek. Do leta 1952 so na območju KLO Škofja vas s hmeljem zasadili še okoli 12 hektarov zemljišč.[5] Do izgradnje osrednje hmeljske sušilnice v Škofji vasi leta 1958 so kmetje hmelj sušili v svojih sušilnicah.
Za kmete, povezane v Kmetijski zadrugi Škofja vas, je najpomembnejšo gospodarsko panogo predstavljalo hmeljarstvo. Leta 1956 je bilo v hmeljarskem odseku povezanih 42 hmeljarjev, skupna površina njihovih hmeljišč pa je znašala 20 hektarov, za prihodnje leto pa je bilo predvideno, da bodo površino hmeljišč povečali še za dva hektara.[16] V petdesetih letih so še uporabljali lesene hmeljevke, nato pa so zgradili žičnice. Obiranje hmelja se je vršilo ročno. Ko je začelo zmanjkovati domačih obiralcev, so obiralci prihajali od drugod, največ iz hrvaškega Zagorja. Tem je bilo potrebno zagotoviti ustrezne bivalne prostore in hrano, kar ni bilo enostavno, saj jih je bilo veliko. Kot se spominja gospa Vikica Okorn iz Škofje vasi, je morala poskrbeti za okoli sto obiralcev.
Hmeljarski odbor, ki je deloval v okviru hmeljarskega odseka je sodeloval s Hmeljarskim inštitutom pri Hmeljarski zadrugi (Hmezad) v Žalcu. Njegovi strokovnjaki so hmeljarjem dajali potrebne nasvete glede izboljševanja kvalitete hmelja in zatiranja bolezni, med katerimi je največjo nevarnost predstavljal rdeči pajek. Za zatiranje te bolezni so leta 1956 začeli uporabljati novo učinkovito sredstvo, imenovano Terasitanom. Za škropljenje hmelja so že uporabljali škropilnice, ki so bile priključene na traktor.
Velko škode na hmeljiščih je povzročila poplava 5. junija 1954. Zaradi poplave in neprestanega dežja so bila vsa hmeljišča močno prizadeta, nekatera pa so bila tako uničena, da njihovi lastniki več let sploh niso imeli nobenega pridelka. Voda je odnesla tudi večino hmeljevk, zato je bilo potrebno nabaviti nove. Zadruga jih je nabavila okoli 8.000 in je zanje izposlovala 50-odstotni regres. Hmeljarjem je s prizadevnostjo in upoštevanjem nasvetov strokovnjakov s Hmeljarskega inštituta v Žalcu uspelo hmeljišča kmalu v celoti sanirati in znova doseči dober pridelek. Tako so v letu 1956 pridelali skupaj 18.769 kg hmelja, od tega prve vrste 3.745 kg, druge vrste 13.659 kg, tretje vrste 1.834 kg in četrte vrste 530 kg.[17] Za sušenje hmelja so imeli nekateri hmeljarji na svojih kmetijah lastne sušilnice. Že leta 1953 so začeli razmišljati, da bi zgradili skupno sušilnico, vendar so jo začeli graditi šele leta 1958.[18] Za njeno izgradnjo so v okviru zadruge ustanovili poseben gradbeni odbor.
Po drugi svetovni vojni se je delež prebivalstva Škofje vasi in bližnjih naselij, ki se je ukvarjal izključno samo s kmetijstvom, začel hitro zmanjševati. V Škofji vasi npr. je bil delež kmečkega prebivalstva med letoma 1953 in 2002 naslednji:[6]
| Leto |
Število aktivnega prebivalstva |
Število zaposlenih v kmetijstvu |
Odstotek zaposlenih v kmetijstvu |
| 1953 | 154 | 42 | 27,3 % |
| 1961 | 181 | 36 | 19,9 % |
| 1971 | 198 | 26 | 13,1 % |
| 1981 | 175 | 13 | 7,4 % |
| 1991 | 164 | 9 | 5,5 % |
| 2002 | 154 | 5 | 3,2 % |
Danes je v Škofji vasi le še nekaj pomembnih kmetij, med katerimi sta največji Koželova in Golouhova (Pajmanova), ki se ukvarjata predvsem z živinorejo. Ti dve kmetiji sta tudi edini, ki lastnikom omogočata eksistenco, medtem ko lastnikom ostalih kmetij, kolikor jih je še ostalo, kmetijstvo predstavlja samo še dopolnilno dejavnost in si večino dohodka ustvarjajo z zaposlitvijo v raznih drugih dejavnostih. Kljub temu pa se obseg kmetijskih zemljišč v Škofji vasi ni zmanjšal in je zaradi uporabe intenzivnejših oblik kmetovanja kmetijska proizvodnja ostala na enaki ravni kot pred leti, na nekaterih področjih pa se je celo povečala.[7] Podobno kot v Škofji vasi je s kmetijstvom v okoliških vaseh.
[1] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 30. 10. 1950.
[2] Prav tam.
[3] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisniki seje KLO Škofja vas, ki se je vršila dne 5. 8. 1946.
[4] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 15. 1. 1946.
[5] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 22. 4. 1952.
[6] Podatki so povzeti iz raziskovalne naloge, Opuščanje kmetijstva v Škofji vasi, str. 12, ki sta jo v šolskem letu 2008/2009 izdelala učenca Osnovne šole Hudinja, hrani pa jo Osrednja knjižnica Celje.
[7] Navedeno delo, str. 24.
