skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Poboji domačinov z območja Šmarjete, Škofje vasi in Arclina

Do prvih pobojev nekaterih krajanov z obravnavanega območja je prišlo že med vojno, ko so partizani (verjetno leta 1944) “likvidirali” Leopolda Čepla iz Šmarjete,[1] Petra Murglja iz Škofje vasi[2] in Maksa Juršo iz Škofje vasi.[3] Petra Murglja so odvedli na Konjiško goro, od koder se ni več vrnil, Maksa Juršo pa so ustrelili v Lahovni. Po koncu vojne leta 1945  je takratna oblast začela izvajati aretacije tistih krajanov, ki so se znašli na seznamih Oddelka za zaščito naroda (OZNA),[4] ker so jih sumili sodelovanja z nemškimi okupacijskimi oblastmi. Po aretaciji so jih najprej odpeljali v zbirno bazo v Vojniku, od tam pa v koncentracijsko taborišče Teharje. Po pričevanjih nekaterih najstarejših krajanov, ki se tedanjih dogodkov še spominjajo, so to bili:

  • iz Šmarjete:  Alojz Čater in njegova žena Olga, Franc Čater in njegova žena Rozalija ter Anton Zupančič;    
  • iz Arclina: Ivan (Žani) Kovač, njegov brat Adolf Kovač in Avgust Randl.

Verjetno je bilo tistih, ki so jih z obravnavanega območja odpeljali v koncentracijsko taborišče Teharje, še več, vendar je to nemogoče ugotoviti, ker pisnih virov (seznamov aretiranih) o tem ni, pa tudi tistih, ki se tega še spominjajo je vse manj. Ena od teh je bila ga. Olga Čater, ki se je tedanjih dogodkov takole spominjala:

»Pred vojno in med nemško okupacijo sva z možem Alojzom v Šmarjeti imela manjšo trgovino z osnovnimi prehrambenimi artikli. Dober mesec po končani vojni, 18. junija 12945, so v hišo vdrli oboroženi partizani, med katerimi je bil tudi naš sosed Pešak. Naju in najinega 8 let starega sina Dragota so aretirali in nas skupaj z nekaterimi drugimi Šmarjetčani odvedli, ne da bi vedeli, kam nas ženejo. Med potjo je sin soseda Pešaka prosil, naj »Pepo« njegovo mamico spustijo, on pa ga je brcnil, da je padel. Sin je nato stekel proti reki Hudinji, vendar so ga ujeli. Njega nato niso odpeljali, so ga pa vsako noč zapirali v skladišče. Mene in moža pa so odpeljali najprej v Vojnik, od tam pa v teharsko taborišče. Skupaj z nama je OZNA tisto noč aretirala in v teharsko taborišče odpeljala tudi moževega brata Franca in njegovo ženo Rozalijo. Prebivali smo v baraki št. 4 ali št. 5.

Takrat so bili v teharskem taborišču še domobranci. Mene sicer niso mučili, mojo svakinjo pa so strašno pretepali. Tega, kar sem doživela in videla v teharskem taborišču, se ne smem spominjati, ker je prehudo. Najbolj se spominjam okrutnega ravnanja z domobranci. Čeprav smo morale imeti okna zaprta, smo nekega dne zaslišale močno topotanje, ko so ti fantje morali z okovanimi čevlji tolči drug drugega po hrbtu, nato pa so morali peti Oj zdaj gremo… Ženske smo bile ob tem prizoru povsem prestrašene.

V teharskem taborišču sem bila zaprta približno en mesec. Izpustili so me 18. ali 20. julija. Ker so me izpustili ponoči, nisem vedela, kje in kod hodim. Hodila sem in hodila, ko se naenkrat znajdem na mostu, kjer sem se dol usedla in začela jokati. Naenkrat se mi je zdelo domače in spoznala sem, da sem pri sosedu Domšeku. Skozi njihov vrt sem se po vseh štirih splazila do domače hiše in prišla v kuhinjo. Doma je bil sin Drago, ki je skočil vame in me objel, saj je mislil, da sem mrtva in da me ne bo več videl.

Iz teharskega taborišča sta se živa vrnila tudi moj svak Franc in njegova žena Rozalija, ne pa tudi moj mož Alojz. Par dni po mojem odpustu iz taborišča sem zvedela, da skupaj s svakom in drugimi taboriščniki hodi po bližnjih gozdovih in nabira šibje, iz katerega nato v taborišču pletejo košare. Celo noč sem zanj pekla kekse, ki sva jih naslednji dan s sinom odnesla v taborišče in prosila stražarja, da mu jih izroči. Prišel je do taboriščne ograje, kjer smo spregovorili nekaj stavkov.  Ob slovesu je sina še zadnjič pokrižal, kot da bi vedel, da se ne bosta nikoli več videla. In res je bilo to najino zadnje snidenje z njim. Kasneje sem zvedela, da so 2. avgusta 1945 ob pol deseti uri zvečer mojega moža in nekatere druge moške iz teharskega taborišča, med njimi tudi mizarja Antona Zupančiča, odpeljali na streljanje. Kot je na smrtni postelji povedal grobar v Vojniku, so jih ustrelili in zagrebli ob vojniškem pokopališkem zidu..

Kmalu za tem so nam zaplenili vse premoženje, tako da so mi pustili samo en gašper, mizo, posteljo, dva stola in eno staro omaro. Nama s sinom je oblast milostno dovolila bivanje v zaplenjeni hiši. Dodelili so nama kuhinjo in eno sobo. V ostale prostore so se vselile tri družine. Nekateri njihovi člani so bili do naju s sinom zelo sovražni, tako da sva bila od njih pogosto ustrahovana in poniževana.«

V koncentracijskem taborišču Teharje je OZNA tako kot vse ostale v njem zaprte civiliste tudi zgoraj navedene zapornike iz Šmarjete in Arclina zaslišala, nato pa odločila, koga bodo izpustili, koga pa bodo “likvidirali”.[5] Poleg Olge Čater so se od zgoraj navedenih “likvidaciji” izognili  še  Franc Čater in njegova žena Rozalija ter Avgust Randl, medtem ko so bili Alojz Čater, Anton Zupančič, Ivan Kovač in Adolf Kovač brez vsakega sodnega postopka “likvidirani”.

Med tistimi, ki so bili po vojni pobiti, je bil tudi  Jožef Okorn iz Šmarjete.[6]   Da bi se izognil aretaciji, je pred koncem vojne pobegnil na avstrijsko Koroško, kjer je prebival v tamkajšnjem begunskem taborišču. Tam naj bi ga po ustnem viru, ki pa ne želi biti imenovan, obiskal agent OZNE in ga pregovoril, da se je odločil vrniti domov, ker mu je zagotovil, da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Okorn je temu nasedel, toda takoj, ko je  prestopil avstrijsko-jugoslovansko mejo, so ga jugoslovanske oblasti aretirale in ga po zaslišanju neznano kdaj in kje ubile.

V Avstrijo ali v Nemčijo je pred koncem vojne pobegnil tudi Jakob Kovač (brat po vojni ubitih Ivana in Adolfa Kovača) iz Arclina, ki pa se iz tujine ni nikoli več vrnil. Četrti izmed bratov Kovač, Maks, pa je padel v nemški vojski. V zvezi z brati Kovač je treba povedati, da so bili pri nemških okupacijskih oblasteh dobro zapisani, saj so Jakoba celo postavili za župana. Milan Kožuh je zanje zapisal, da so skupaj z nekaterimi drugimi v Arclinu že pred vojno predstavljali peto kolono, ki je pripravljala pot nemški okupaciji.[7]

Vsi zgoraj navedeni so bili pobiti brez vsakega sodnega postopka, kar je predstavljalo zločin, saj bi jim, če so med vojno zakrivili kakšno kaznivo dejanje, moralo soditi Sodišče slovenske narodne časti ali pa vojaško sodišče, ki sta takrat delovali v Celju.[8] Ker niso bili obravnavani pred nobenim sodiščem, je o  tem, kakšna naj bi  bila njihova dejanska krivda, nemogoče presojati. Za Alojza Čatra iz Šmarjete in Jožefa Okrona iz Škofje vasi npr. je  mogoče ugotoviti edino to, da sta imela funkciji v Krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Škofja vas – prvi je bil vodja Vodstvenega urada (Fűhrungsamt II), drugi pa je bil vodja bloka (Blockfűhrer) Šmarjeta.[9] Toda to  nista bili kakšni posebno pomembni funkciji. Podobne funkcije v Krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Škofja vas je opravljalo še veliko drugih prebivalcev občine Škofja vas, pa jih zato niso aretirali, kaj šele ubili. Ker so bili vsi zgoraj navedeni dokaj premožni, bi lahko domnevali, da so jih aretirali, nekatere pa celo ubili,  samo zato, da so lahko zaplenili njihovo  premoženje.


[1] ZAC, Okrajno sodišče Celje 1945-1965, Zp spisi, spis Zp 61/46.

[2] ZAC, Okrajno sodišče Celje 1945-1965, Zp spisi, spis Zp 69/46.

[3] Ustni vir. Podatek je avtorju posredoval g. Joži Umek iz Škofje vasi.

[4] Oddelek za zaščito naroda (OZNA) je predstavljala komunistično tajno politično policijo, katere naloga je bila zaščititi revolucijo in izslediti nasprotnike komunistične oblasti. Ko je bila marca 1946 OZNA ukinjena, jo je nasledila Uprava državne varnosti (UDBA).

[5] Zapisnike o njihovem zaslišanju hrani ARS v fondu AS 1931, arhivska enota 914, dosjeji KB 450–2966.

[6] Ustni vir. Pričevanje hrani pisec.

[7] Milan Kožuh, Spomini na začetek borbe proti okupatorju l. 1941 osvetljeni z nekaterimi dogodki pred vojno,

str. 7. Tipkopis hrani Muzej novejše zgodovine Celje.

[8] Delovanje Sodišča slovenske narodne časti  in vojaških sodišč v Celju v obdobju od junija do konca avgusta 1945 je prikazano v: Milko Mikola, Sodni procesi na Celjskem 1944–1951, Zgodovinski arhiv v Celju, Študije I, Celje 1995, str. 46–99.  

[9] Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje,  Seznam članov organov Krajevne skupine Štajerske domovinske zveze Škofja vas.

Photo gallery

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.