Dom počitka v Mengšu je dom starejših občanov, ki ima eno najdaljših tradicij v Sloveniji. To veliko zgradbo so postavili na tleh domačije Janeza Levca, mengeškega župana. Iz te hiše izvira tudi rod Frana Levca, literarnega zgodovinarja in urednika Ljubljanskega zvona.
V pisnih virih se omenja, da je Janez Levec opravljal funkcijo župana v času, ko se je skozi Mengeš peljal cesar Franc Jožef I. leta 1883. Začetki doma segajo v leto 1920, ko je Janez Levec, ki je ostal samski in brez potomcev, svoje obsežno posestvo izročil sestram Sv. Vincencija Paveljskega (Hčere krščanske ljubezni). Levec se je dogovoril za dve sobi zase, sobo za Rezo Šavs, ki je 30 let skrbela zanj, navadno hrano za oba, zase pa še pol litra vina na dan. Sestre so mu izplačale še neka denarja in se obvezale, da bodo vzdrževale in skrbele za deset za delo nesposobnih ljudi iz občine Mengeš. Sestre so leta 1920 že osnovale Zavetišče sv. Vincencija. V letih 1921 in 1923 so sestre pozidale veliko zavetišče. Dela so bila končana do 30. maja 1923, ko je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič zavetišče blagoslovil. Janez Levec, ki je bil med oskrbovanci, je umrl leta 1925. Drugi oskrbovanci so prihajali od vsepovsod. Med njimi so bili tudi telesno in duševno manj razviti otroci.
Leta 1925 so sestre odkupile tudi sosednjo domačijo s posestvom In zavetišče razširile.
Po drugi svetovni vojni je zavetišče prešlo v državne roke in se leta 1955 preimenovalo v Dom počitka Mengeš. Dom se je tekom let razširil ter obogatil svojo ponudbo.
