Obračunavanje z Rudolfom Možino
Poseben primer žrtve povojnega preganjanja zaradi sodelovanja z nemškimi okupacijskimi oblastmi je bil Rudolf Možina. Ker je bil med vojno zaposlen v uradu župana okupacijske občine Škofja vas, ga je povojna oblast obravnavala kot “švaba” in mu ni hotela priznati pravice do pokojnine, zaradi česar je ostal brez sredstev za preživljanje.[1] Dejansko pa se Možina med vojno ni opredelil za Nemca, ker bi sicer po vojni ne mogel biti sprejet v OF in bi ne imel volilne pravice. Ker se mu je godila krivica, se je zanj zavzel celo izvršilni odbor (IO) KLO Škofja vas, kar je OLO Celje-okolica označil za nedopustno in mu očital, »da podpira Švabe«.[2] Njegov primer je IO KLO Škofja vas znova obravnaval na svoji seji 13. avgusta 1947 in zavzel stališče, da Možine ni mogoče šteti za “švaba” ter podprl njegovo prošnjo, da se mu prizna pravica do pokojnine. Kot je navajala tajnica KLO Škofja vas Anica Kukovič, se je Možina znašel v tako hudi stiski, »da je bil primoran prodati iz ust zlate zobe, zlato uro ter razne druge predmete, da se lahko preživlja«.[3]
Obračunavanje z Lenartom Cankom in njegovo hčerko Milo
Tarča “ljudske oblasti” sta leta 1945 postala tudi Lenart Cank in njegova hči Mila iz Škofje vasi. Poleg tega, da je bil lesni trgovec in lastnik gozdov na Pohorju, je imel Cank tudi gostilno, njegova hči Mila pa je imela trgovino s prehrambenimi izdelki in manufakturnim blagom. Da bi se oblast lahko polastila njegovega premoženja, ga je bilo potrebno najprej pred javnostjo prikazati kot špekulanta in “izkoriščevalca delovnega ljudstva” ter ga s tem kompromitirati. To nalogo je oblast prepustila političnim aktivistom tako imenovanih množičnih organizacij, ki so delovale na območju KLO Škofja vas.[4] Desetega januarja 1946 je bil sklican zbor volivcev, ki se ga je udeležilo več kot 200 krajanov. Ena izmed točk dnevnega reda je bila v celoti namenjena obravnavanju Lenarta Canka. Glavno vlogo pri napadu nanj je prevzel že večkrat omenjeni predvojni komunist in bivši partizan Milan Kožuh iz Škofje vasi.
V poročilu o poteku omenjenega zbora volivcev se navaja: »K besedi se je zopet priglasil tov. Milan (Mišljen je Milan Kožuh – op. M. M.), ki je s krepkimi besedami pojasnil nastanek Cankovega bogastva, ki si ga je Cank nagrabil z izkoriščanjem vaščanov in s špekulacijo. /…/ Tov. Milan je v svojem govoru tudi povedal, da je on kot vojaški intendant takoj po osvoboditvi nabavil za vojsko 30 kubičnih metrov rezanega lesa, ki ga Cank ni zaračunal kakor drugi trgovci po tedanjih cenah v markah, temveč v dinarjih, in sicer je znašal račun okrog 63.000 din.«[5] Nadalje se v omenjenem poročilu še navaja, da je ljudstvo Lenarta Canka »soglasno obsodilo in zahtevalo, naj se imetje vse Cankove družine takoj zapleni v korist ljudstva odnosno države.«[6] (Podčrtano v izvirniku). To pa še ni bilo vse. Na predlog Iva Vidmarja s Prekorja so volivci sprejeli sklep, da se Lenarta Canka razreši kot sodnika prisednika Okrožnega sodišča Celje, na njegovo mesto pa so izvolili trgovca z mešanim blagom v Arclinu Maksa Bratuška.[7]
Le tri dni po opisanem zboru volivcev (13. januarja 1946) je bila aretirana in zaprta njegova hči Mila, ki je vodila Cankovo trgovino z mešanim blagom v Škofji vasi. Obtožena je bila nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže, ker naj bi »opustila obvezno prijavo zalog, in sicer najmanj 26,80 kg sladkorja, 19,40 kg kave, 58 komadov toaletnega mila, 70 kg soli, najmanj 20 metrov različnega manufakturnega blaga, ter najmanj 2 komada narejenih oblačil«.[8] To naj bi storila »z namenom, da bi radi kopičenja in prikrivanja blaga, blago odtegnila splošnemu prometu in mu s tem zvišala ceno, odnosno da bi neprijavljeno blago prodajala na črni borzi.«[9] Čeprav je Mila Cank takšne očitke zanikala in dokazovala, da je 31. decembra 1945 pri popisu zalog vse blago, ki se je nahajalo v trgovini, prijavila, jo je sodni senat Okrajnega sodišča v Celju, ki mu je predsedoval sodnik Viljem Špat, spoznal za krivo.[10] Obsodil jo je na 6 mesecev prisilnega dela brez odvzema prostosti in na 10.000 din denarne kazni, ki bi se v slučaju, da je obsojenka ne bi plačala, spremenila v nadaljnjih 6 mesecev in 20 dni prisilnega dela brez odvzema prostosti.[11]
Obračunavanje z dr. Francem Zupančičem in Ladislavom Čmerom
Dr. Franc Zupančič je sicer izhajal iz okolice Brežic, vendar je pretežni del svojega življenja preživel v Škofji vasi, kjer je s svojim delovanjem zlasti na kulturnem področju pomembno zaznamoval življenje v tem kraju po drugi svetovni vojni. Bil je namreč poročen s hčerko Lenarta Canka Milo, s katero sta živela v zgornjem nadstropju hiše njenega očeta, ki ni bil zaplenjen. Po izobrazbi je bil dr. prava in je bil po vojni sodnik na Okrožnem sodišču v Celju. Leta 1947 je bil aretiran zaradi suma, da se je na Anskem vrhu pri Celju novembra 1945 na skrivaj sestal z Miho Benedejčičem, bivšim komandantom domobranske postojanke v Kostanjevici, ki se je po vojni skrival pred oblastjo in je nato pobegnil v Avstrijo.[12] Proces proti njemu je bil 17. decembra 1947 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.[13] Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga skupaj s petimi soobtoženimi obsodilo na več let odvzema prostosti s prisilnim delom in na odvzem državljanskih pravic. Ker po vrnitvi iz zapora sodniške službe ni smel več opravljati, se je kot pravnik zaposlil v Tovarni emajlirane posode v Celju.
Podobno, vendar ne tako težko usodo kot dr. Franc Zupančič, je po vojni doživel tudi Ladislav Čmer iz Škofje vasi, ki je bil pred vojno sodnik na celjskem sodišču. Med vojno so ga nemške oblasti vpoklicale v vojsko in je leta 1945 padel v ujetništvo, iz katerega se je domov vrnil šele aprila 1946. Ker je od oblasti dobil negativno politično karakteristiko, ni smel opravljati sodniške službe in se je bil kot pravnik prisiljen zaposliti v Železarni Štore. Poleg tega pa ga po vrnitvi iz ujetništva niso vpisali v volilni imenik in zato ni dobil volilne pravice, kar je v tistem času pomenilo, da so ga obravnavali kot nasprotnika “ljudske oblasti”. Ker se je tega verjetno zavedal, je vložil prošnjo za vpis v volilni imenik. Njegovo prošnjo je KLO Škofja vas obravnaval na svoji seji 5. avgusta 1946.[14] Vsi odborniki KLO-ja so bili mnenja, »da se njegovi prošnji ugodi, ker je njegovo ponašanje napram sedanji ljudski oblasti zadovoljivo, ter je že in je še vedno pripravljen s svojim delom pomagati krajevnemu ljudskemu odboru«.[15] To je bilo verjetno odločilno, da so njegovi prošnji za vpis v volilni imenik ugodili.
[1] ZAC, KLO Škofja vas, zapisnik seje IO KLO Škofja vas z dne 13. avgusta 1947.
[2] Prav tam.
[3] Prav tam.
[4] Na območju KLO Škofja vas so delovale naslednje tako imenovane množične organizacije: Krajevni odbor Osvobodilne fronte (KO OF), Krajevni odbor Antifašistične fronte žensk (KO AFŽ) in Krajevni odbor Ljudske mladine Slovenije (KO LMS).
[5] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik zbora volivcev z dne 10. 6. 1946.
[6] Prav tam.
[7] Prav tam.
[8] ZAC, Okrajno sodišče Celje, kazenski spisi po letu 1945, kazenski spis Ks 88/1946.
[9] Prav tam.
[10] Prav tam.
[11] Prav tam.
[12] Zgodovinski arhiv Ljubljana, Okrožno sodišče Ljubljana, kazenski spisi po letu 1945, kazenski spis K 773/47.
[13] Prav tam.
[14] ZAC, KLO Škofja vas, Zapisnik seje KLO Škofja vas z dne 5. 8. 1946.
[15] Prav tam.
