Med najtežjimi prometnimi nesrečami, ki so se zgodile na Celjskem, sodi po številu žrtev še vedno v sam vrh dogodek, od katerega je minilo okroglih devet desetletij. V Medlogu, pri križanju ceste in železniške proge proti Žalcu (še danes lahko to mesto približno določimo s pomočjo hišice, ki je kasneje, po uvedbi zapornic na prehodu, služila zaposlenemu železnice, ki jih je spuščal ob prihodu vlaka), je 9. decembra 1931 avtobus, poln potnikov, zapeljal na tire ravno v trenutku, ko je iz smeri Petrovč pripeljal vlak. O teži nesreče priča dejstvo, da so se poleg domačih časopisov o njej obširno razpisali tudi v tujini.
Avtobus, udeležen v nesreči, je pripadal podjetju Avtobus mesta Celja. Dve leti pred dogodkom ga je ustanovila Mestna občina Celje, ki je, sledeč vzoru iz Maribora, želela mesto čim bolje prometno povezati s svojo bližnjo in daljšo okolico, zlasti pa s Savinjsko dolino, šentjurskim in šmarskim okolišem in z velikima zdraviliščema na Dobrni in v Rogaški Slatini. V letu nesreče je podjetje za prevoz potnikov uporabljalo osem avtobusov na šestih linijah, za katere je občina pridobila koncesije. Na omenjenem prehodu preko železniške proge so se že pred tem večkrat zgodile težke nesreče ali bile komaj preprečene, a železniška uprava kljub temu ni reagirala na pozive občinske uprave in časopisja, čeprav je ta cesta bila je ena najvažnejših prometnih žil v državi z gostim prometom. Kljub zakonskim zahtevam ni namestila zapornic ali optičnih signalov. »Železniška uprava je pustila to važno križišče tako, kakor je bilo pred 40 leti, ko še ni bilo avtomobilov in gostega prometa na tej cesti.« je zapisala Nova doba. Dodati pa je potrebno, da je šele dodatek Uredbe o varnosti prometa iz leta 1929 dve leti kasneje prinesel zahtevo o obveznem upoštevanju mednarodnega znaka za križišče. Kasnejši zapisi navajajo, da je bilo križanje železniške proge in ceste povsem neoznačeno, a arhivski vir izpričuje, da je bila pred prehodom na razdalji 180 korakov enakostranična trikotna tabla v beli barvi s stranico 60 cm , na kateri je bila naslikana črna lokomotiva, 20 korakov pred prehodom pa še pravokotna tabla (30×40 cm) z napisom Pozor na vlak.
Na dan nesreče, 9. decembra, je avtobus z voznikom z dolgoletnimi izkušnjami, ki je na progi proti Vranskem po voznem redu odhajal iz Celja ob 10.30, odšel na pot 5 do 10 minut kasneje. Zamudil je, ker je tik pred odhodom prišlo veliko potnikov, sam pa je opravljal tudi vlogo sprevodnika. Delo so mu otežili še novi, po banski upravi predpisani obrazci. Pokazalo se bo, da je tudi ta zamuda prispevala k nesreči. Poglaviten razlog zanjo pa je bila gosta, »naravnost katastrofalna« megla, ki je po voznikovi izjavi omejevala vidljivost na 5 do 6 metrov. Zato je že med vožnjo po mestu prižgal luči na avtobusu. Ko je prečkal most na Ložnici, se je megla še zgostila, zato je vozil previdno in počasi, zlasti proti prehodu s hitrostjo 15 kilometrov na uro. Pred njim avtobusa ni ustavil, temveč le gledal in poslušal v smeri proti Petrovčam, saj je vedel, da v tem času iz tiste smeri prihaja vlak. Običajno ga je videl, ko je že prečkal prehod in vozil mimo Levca. Tokrat zaradi megle ni opazil ničesar. Navedel je, da bi slišal žvižg vlaka, če bi ga strojevodja oddal. Šele ko je zavozil na tire, je na oddaljenosti 3 do 4 metrov opazil vlak, zaslišal žvižg, istočasno pa tudi silen tresk. Vlak je po nekaterih navedbah vozil brez luči in s tenderjem spredaj. Z njim je zadel avtobus v njegov levi bok za šoferjevimi vrati. Posnel je karoserijo s šasije in vse skupaj povaljal pod seboj. Zapisnik ogleda kraja nesreče navaja, da je avtobus vrglo na desno stran s ceste v telegrafski drog. Razni deli polomljenega avtobusa so ležali, raztreseni po cesti, progi in travniku v oddaljenosti več metrov. Z avtobusa je odneslo levo in zadnjo steno in večinoma tudi streho. Vsa okna so bila razbita, vsi sedeži poškodovani, zadnji sedež pa je izginil brez sledi. Od 24 potnikov jih je na mestu nesreče takoj umrlo osem, v celjski bolnišnici še isti dan štirje, 13. decembra pa še eden potnik. Ni znano, koliko je bilo poškodovanih potnikov vlaka, saj so v zmedi mnogi s kraja nesreče, gotovo pretreseni, odšli domov.
V času, ko je v Celju vozilo vsega skupaj nekaj desetin avtomobilov (še osem let kasneje je bilo v celi občini Celje prijavljenih 178 motornih vozil), je nesreča pritegnila ogromno zanimanje. Sodobniki so jo označili za eno največjih do tedaj v Evropi. Poleg 13 smrtnih žrtev je nesreča zahtevala še večji davek. Nepoškodovan ni ostal nihče od 24 oseb v avtobusu. Lažje ranjene so prepeljali v bolnišnico kar z vlakom. Avtobus na tej progi je bil ob tej uri vedno poln, saj so se ljudje po dopoldanskih opravkih v Celju domov raje vračali s tem avtobusom kot z vlakom, ki je odpeljal šele ob 14. uri.
Težke posledice nesreče so zbudile ogorčenje javnosti zaradi prepričanja, da železniška uprava ni storila dovolj za zaščito prometa na omenjenem železniškem prehodu. Tudi situacija na omenjenem križanju proge in železnice je bila neugodna. Železniški tiri so križali cesto v smeri proti Levcu pod ostrim kotom 15 ̊, proti Celju pa 11 ̊, tako da je to ustvarilo za 6 metrov dolgi in 2 metra široki avtobus nevarno cono 30 m. Kljub temu je sporočilo direkcije Državnih železnic v Ljubljani, izdano ob nesreči v Levcu, govorilo proti zapornicam na železniških prehodih z razlago, da ti ne prispevajo k varnosti, temveč so nevarna ovira.
Na sojenju leto kasneje so kljub dokazovanju, da voznik avtobusa zaradi vsega navedenega v njegovo korist ne more biti odgovoren za nesrečo (priče so tudi trdile, da vlak ni dal zvočnega signala), le-tega zaradi »malomarnosti in neprevidnosti« obsodili na tri mesece zapora.
Podjetje Avtobus mesta Celje je zaradi nesreče doživelo hud udarec. Škodi zaradi popolnoma uničenega novega Mercedesovega avtobusa , ki ni bil niti zavarovan (bil je za rezervo in je vozil le izjemoma) se je pridružila še odškodnina, ki jo je podjetje v naslednjih letih moralo plačevati poškodovancem in svojcem umrlih. Šele leta 1938 je pritožbeno sodišče v Zagrebu razsodilo, da je dolžan plačevati polovico rente oškodovancem, poleg avtobusnega podjetja, tudi državni proračun, in s tem spoznalo sokrivdo železnice za to velik̊̊o nesrečo. Dosmrtno rento so sicer dobivale štiri vdove, do svojega 18. leta pa jo je prejemalo tudi šest otrok ponesrečenih.
