Zapuščino Karla Destovnika Kajuha sestavlja poleg rokopisov njegovih pesmi, dokumentov in fotografij tudi bogata pisemska korespondenca. Kljub temu, da je nekatera pisma zaradi morebitnih policijskih preiskav, ki so spremljale revolucionarno in literarno delo pesnika, uničil že Kajuh sam, nekaj pisem pa se je zagotovo v vsem tem času izgubilo, je korespondenca med Kajuhom in Kostjo oz. Konstantinom Nahtigalom najštevilčnejša. Kostja, posle vodeči tajnik, kot se je sam predstavil v enem izmed dopisov Kajuhu, glasila ⹂Slovenska mladina”. Pri glasilu ⹂Slovenska mladina” je Kajuh aktivno sodeloval; objavljal je svoje pesmi, pomagal je tudi pri zbiranju finančnih prispevkov za glasilo. Ohranjenih je 75 Kajuhovih in 57 pisem Konstantina Nahtigala. Kajuhova pisma hrani Arhiv Slovenije, pisma Konstantina Nahtigala pa Knjižnica Velenje.
Sodelovanje Kajuha pri glasilu ⹂Slovenska mladina” sega v sam začetek izhajanja glasila. Junija leta 1938 je namreč izšla uvodna številka glasila ⹂Slovenska mladina” (revija za leposlovna in kulturna vprašanja). Glasilo je bilo namenjeno vsej slovenski napredni mladini, na uvodnih straneh bilo povabilo k sodelovanju:
»Številka, ki je pred teboj, je začetek in uvod v list, ki ga hočemo izdajati v jeseni. Da bi pa to hotenje ne ostalo samo hotenje in s tem vse to le fraza v poplavi fraz današnjega dne, te pozivamo, tovariš iz Ljubljana in Maribora, Celja in Ptuja, Kranja in Novega mesta, Celovca in Kočevja, Murske Sobote, Gorice in Trsta ter vseh ostalih krajev slovenske zemlje, ki čutiš in hočeš isto, da se nam pridružiš in s svojim sodelovanjem zagotoviš uspeh našega hotenja. Zavest, da nismo sami, nam bo dvignila moralno moč, delo slehernega posameznika v tej skupnosti pa bo imelo tako tudi svoj globlji smisel.«
Programska osnova glasila se je povsem skladala s Kajuhovim nazorskim prepričanjem, zato se je povabilu nemudoma odzval. Tako je dobil priložnost, da se predstavi širši javnosti. Sodelavci Slovenske mladine so organizirali prvi sestanek sodelavcev. Potekal je na Uršlji gori od 5. septembra do 7. septembra. Na sestanek je Kajuha povabil Konstantin Nahtigal, takrat posle vodeči tajnik. Z namenom, da sestanek ne bi vzbudil pozornosti oblasti, je bil uradno označen kot praznovanje prve obletnice mature. Kajuh se je na sestanku spoprijateljil s Konstantinom Nahtigalom, sinom univerzitetnega profesorja dr. Rajka Nahtigala. Vse od sestanka dalje sta ohranjala stike v redni pisemski korespondenci. Kajuh je takoj pričel intenzivno sodelovati pri reviji; pisal je prispevke, angažiral se je pri pridobivanju novih bralcev in skrbel za finance.
Skoraj ni pisma v katerem ne bi omenjal dela za Slovensko mladino, analiziral svojih ali tujih pesmi, poročal o tehničnih problemih, denarnih zadevah in odmevih, ki so jih posamezne številke sprožile v njegovem okolju. V pismu, datiranem 19. 6. 1938, piše takole:
… P. S.
Sedaj še nekaj o zadnji številki. Začnimo kar pri prvi strani! To je pri ovitku. Ta mi zelo ugaja, zlasti Cankar. Tvoj uvodnik mi prav tako ugaja! Dosti si povedal! Je pa tudi najborbenejši članek v tej številki. Si ga pač Ti napisal! Pismo Šebjaniča mi je tudi všeč. Pogledi na stvarnost se mi zde preveč nenapisani, t. j. mnogokaj je pozabil in sam prav pove, ko reče, da niso te vrstice popolne. Svoje stvari prepustim drugim, sicer pa lahko rečem, da mi Srečanje ne ugaja… Imaš prav svojski slog, ki se mi zelo dopade. To je tista preprostost in življenjskost. V „Mladina po svetu‟ bi moral avtor iti globlje, ne smel bi samo poročati. Prav to menim o kritiki „Neodvisnega gledališča‟. Globlje, globlje, ne samo tako povrhu. O Preisovi kritiki menim, da je dobra, vendar ne more avtorju „Vsebine ciljev‟ reči drugega, da je bil morda prepovršen. A oni odlomki iz „Slovenske vasi‟ so odlični.
Konstantin Nahtigal se je rodil 20. aprila 1918 v Gradcu kot četrti sin univerzitetnega profesorja in prvega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Rajka Nahtigala. V svet naprednega družbenega gibanja ga je prvi uvedel brat Tone. Vključil se je v prizadevanje ljubljanskih srednješolcev, da si priborijo lastno glasilo in bil pri tem pomembna gonilna sila. Ni bil samo spreten upravnik lista, prav tako je bil dober urednik in literarni oblikovalec slovenske besede v prozi.
Zaradi suma sodelovanja s komunisti je bil Konstantin Nahtigal med tistimi, na katerega so bile, ob prihodu italijanskih okupatorjev, okupacijske oblasti zelo pozorna. Konec leta 1941 so ga aretirali italijanski policisti in ga kasneje premestili v Italijo. V Ljubljano se je vrnil decembra 1943. Januarja 1944 je bil v Begunjah ustreljen kot talec.
