Likanje oziroma glajenje tkanin so poznale že zelo zgodnje civilizacije. Znano je, da so ljudje pred davnimi časi svoja oblačila ravnali z različnimi predmeti iz kamna, lesa, kosti in stekla.
Najpreprostejši gladilni pripomočki so bili gladki sploščeni kamni v velikosti človeške pesti (cca 6,5–8,5 cm v premeru), s katerimi so ljudje pritiskali po volnenih in platnenih oblačilih in jih tako gladili. Okrogle gladilnike iz kamna ali temnega stekla so arheologi našli v mnogih vikinških grobovih. Ženske so jih verjetno uporabljale skupaj z gladilno desko oz. ploščo iz kitove kosti. V uporabi so bili predvsem v Srednji in Severni Evropi, od 8. do 11. stoletja, ponekod do začetka 15. stoletja. Kasneje so se pojavili gladilniki z »ročaji«, ki so imeli obliko narobe obrnjene gobe. Uporabljali so jih od 16. do prve polovice 19. stoletja, o čemer pričajo ohranjeni gladilniki iz lesa, stekla ali marmorja v nekaterih evropskih muzejih (v Londonu, Birminghamu, Bergnu, Stockholmu in drugje). Podobne lesene gladilnike so v začetku 19. stoletja uporabljali tudi v okolici Središča ob Dravi, o čemer poroča Fran Kovačič v delu Trg Središče: krajepis in zgodovina (1910): »Ženska noša je bila po priliki taka, kakor je še sedaj videti pri Zagorkah na Hrvaškem. Posebno ob nedeljah jih je bilo lepo videti, ko so šle v cerkev bele kakor labodi z lepo polikanimi jankami. Likale so si obleko – ne z železom, ampak z »globanjami«, namreč z gladkim lesom, ki ga je obdelal strugar in je imel podobo globanje.«
Rimljani so za glajenje perila uporabljali vijačno stiskalnico (v času pisca in učenjaka Plinija, 23–79 n. št.), ki je bila podobna stiskalnici za perilo, kot so jo uporabljali v 17. in 18. stoletju, o čemer priča poslikava na enem od slopov pralnice v Pompejih.
Ponekod v Aziji (Koreja, Japonska) in Afriki (Senegal) so za ravnanje oblačil uporabljali t. i. likalne palice oz. kije, s katerimi so ritmično udarjali po oblačilih, razprtih po gladkem kamnu ali ovitih na valjar.
Prvi, ki so začeli gladiti oblačila s pomočjo ogretega pripomočka, so bili Kitajci. V času dinastije Han (206 pr. n. št.–220 n. št.) so v ta namen uporabljali ponvice, napolnjene z žerjavico ali vročo vodo. Pri tem so običajno tri ženske držale tkanino vsaka na svojem koncu, četrta pa jo je gladila s ponvijo. Takšne ponve so bile znane tudi v drugih delih vzhodne Azije. Večinoma so bile izdelane iz brona, medenine, bakra ali železa ter zelo lepo oblikovane in dekorativno okrašene z različnimi motivi in simboli (s kitajskimi pismenkami, zmaji, geometrijskimi liki ipd.). Izdelovali so jih tudi v kasnejših stoletjih in z njimi likali še v začetku 19. stoletja (znane so bile tudi v Grčiji).
Preproste likalne pripomočke so sčasoma zamenjali likalniki. Prvi so se pojavili v 15. stoletju in že takrat so imeli obliko ladjice, kot jo poznamo še danes. V celoti so bili izdelani iz železa, segrevali pa so jih na plošči štedilnika ali v peči. V 17. in 18. stoletju so se uveljavili votli likalniki, ki so jih segrevali tako, da so v njihovo notranjost polagali vroč kos železa, pozneje pa oglje. Kasneje so se pojavili še likalniki na špirit in bencin ter električni likalniki.
Zaradi razvoja materialov in tehnologije v zadnjih sto letih so se likalniki iz težkih železnih naprav spremenili v lahke naprave za vsakdanjo rabo. Čeprav sta se skozi stoletja njihov videz in zmogljivost temeljito spremenila, je njihova funkcija ostala povsem enaka. V pričujočem sestavku podrobneje predstavljamo predvsem tiste, ki so jih uporabljale tudi slovenske gospodinje in so bili izdelani približno do leta 1960.
