Oče Jože Zupanc je, kot je navedeno v njegovi vojaški knjižici, služil starojugoslovansko vojsko 17. 9.1939 do 17. 7. 1940 v Bohinjski Beli in na Rudnem polju na Pokljuki. Nekaj tednov pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo je bil vpoklican na vojaško vajo, ki je trajala od 12. marca do 13. aprila 1941. Ob razpadu kraljeve vojske so se vojaki napotili proti domu. Skupaj z drugimi vojaki je Jožeta v Zidanem mostu zajela nemška vojska in vse odpeljala v vojašnico na Mariborski cesti v Celju. Jožetu so sorodniku uspeli pretihotapiti civilno obleko, ki mu je ob slabem varovanju in veliki množici ujetnikov v vojaških in civilnih oblačilih omogočila pobeg. Kot mizar se je nato 22. aprila 1941 zaposlil pri obrtniku Antonu Speglitschu in s tem je bil od 30. julija 1941 vpisan v »registru« vojnih obveznikov. V nemško vojsko je bil prisilno mobiliziran od 23. junija 1943 do 24. decembra 1944. Na ruski fronti je bil težko ranjen in nato pred božičem leta 1944 odpuščen. Z mamo sta se poročila ob koncu vojne. Datum poroke 20. april 1945, Hitlerjev rojstni dan, so določili na matičnem uradu, kjer so “zagotavljali” mladoporočencema, da bo njima izbrani datum prinesel srečo v zakonu. Rodila sta se njima hči Ana-Marija (25. maja 1945) na dan, ki je pozneje postal “dan mladosti”, in sin Roman (27. februarja 1949).
Na fotografiji od leve: moja mama Ana Cerovšek, kasneje por. Zupanc, in oče Jože Zupanc ter Vinko Šeruga, mamin svak in mož moje tete Mimike. Zadnja dva na desni sta nepoznana. Besedilo na hrbtni strani fotografije: Bohinjska Bela, 9. julija 1939.
Prispeval: Roman Zupanc
