Franc Sočič se je rodil 1897 na Krajni očetu gostilničarju in večjemu posestniku. Ljudsko šolo je obiskoval Gederovcih, meščansko v sosednjem Radkersburgu, leta 1911 pa je začel z ukom gostinstva v daleč naokrog znanem lokalu v lendavski kroni. Pred izbruhom prve svetovne vojne je kot natakar je delal v madžarskem Keszthelyu in v Radkersburgu v hotelu Kaiser von Östereich.
Bojne jarke je najprej okusil v Galiciji, po preboju soške fronte pa tesnobo bojnega pohoda v notranjost Italije, proti reki Piavi. Razpad avstro-ogrske monarhije je srečno dočakal na varnem Dunaju. Po vojni je nekaj časa pomagal doma delal nekaj časa v Centralni kavarni v Lendavi, leta 1923 pa ga pot zanese v Ljubljano v hotel Union in v znano gostilno Šestica. Leta 1925 se je vrnil v Prekmurje, prevzel je stari del Dobrayeve kavarne in začel na svoje. Sprva ni šlo enostavno in Murska Sobota ga ni ravno dobrohotno sprejela. Vendar je Sočič imel izkušnje z delom v imenitnih lokalih v katerih se je naučil tudi, kako se meša, praži in pripravlja prava turška kava in zdaj je imel priložnost, da jo v svojem lokalu prvič postreže Sobočanom. Kvalitetno vino je iskal vse od Železnih dveri do Badacsonyskih goric. Kmalu se je v njegovem lokalu obračala vsa soboška smetana.
Leta 1931 je kupil Legensteinovo kavarno, ki je potem postala znana kot Sočičeva, rekli pa so ji tudi Velika kavarna. Todi godbeniki so se preselili v novo kavarno. Ob večjih praznikih in posebnih priložnostih so igrali za ples, v glavnem pa os goste zabavali s koncertno glasbo. Leta 1947 so kavarno nacionalizirali, kar ga je zelo prizadelo, a so mu dovolili, da je delal v njej vse do zaprtja konec 50-ih let, ko so jo spremili v Dom pionirjev. Delo je nadaljeval kot poslovodja pri Zvezdi vse do upokojitve. Gospod Sočič je umrl leta 1981 in je pokopan na soboškem pokopališču.
Karel Černjavič, ki je kot vajenec začel z ukom v Kavarni Sočič leta 1944 in kasneje bil direktor Gostinskega podjetja Zvezda Murska Sobota je povedal o gospodu Sočiču, da je bil gostinec prave dunajske šole in je takšno strežbo zahteval tudi v svojem lokalu. Nadaljuje, da so takrat bili časi, ko so sprejemu gostov dajali posebno pozornost. Vsakega gosta je moral pričakati pri vratih, ga pozdraviti, mu pomagati sleči plašč in ga obesiti na obešalnik, ga nato odpeljati do mize in počakati, da se udobno namesti. Šele nato ga je lahko vprašal, s čim mu lahko postreže. Če je bil zunaj ali je opravljal kakšno drugo delo, je takšen sprejem gosta opravil sam gospod Sočič. Veljalo je tudi pravilo, da si se od gosta pri odhodu primerno poslovil, pomagal si mu obleči plašč, se zahvaliti za obisk in se priporočiti za prihodnjič.[1]
Upokojeni profesor Evgen je leta 1994 povedal o kavarni sledeče: »Stala je tam za današnjim šopingom«. Stavba je bil pritlična. »Pod kavarne je bil na ravni zunajega okolja. Mislili so tudi na opite goste«. Pred kavarni je bila živa meja. Na vrtu so rastli kostanji, vmes so bile luči. Na kavarniški vrt je prihajal fotograf Purač, ki je slikal goste. Profesor se spominja celo strgala za čevlje pred vhodom. V kavarni ni bilo separejev kot pri Dobrayu, »pod je bil lesen, kljuke svetleče«. Po stenah so viseli v okvirje vpeti časopisi. Stene so bile opažene.
»Na stranskih stenah so bili viseči lestenci, na dveh ali treh vejah. Okna so bil nizka, zavese iz baržuna bordo barve«. Vanjo so po profesorjevem mnenju zahajali intelektualci, ki se niso delili po politični opredelitvi. Za mizami je bilo mogoče videti tudi Hartnerja, Benka in Baca, ki so bili v vrhu najpremožnejšega sloja. Za stalnega obiskovalca je veljal Heklič.
Ženske vanjo niso zahajale pogosto. Tiste za zabavo so tam že bile.[2]
O kavarni slikovito piše dr. Sušnik ravno v času, ko jo je kupoval g. Sočič: … Razun Dobraja[3] je še drugo kulturno središče; to je kavarna Legenstein. Srednjevelika nizka soba je to, prijetna, le karbid smrdi, kajti elektrike v Soboti ni. Tu je zbirališče športnega kluba Mura; vsi slovenski časopisi so tu, nemški židovski in madžarski; domači Cigani često gostujejo; kasirke, ki se pogosto menjavajo, imajo utrudljive dolžnosti, tarok je v navadi, še bolj šah, ki je postal moderen, kar je prišel novi gimnazijski ravnatelj, ki je izboren šahist.[4]
Pokojni Jože Rituper je kot otrok z očetom neke nedelje bil v kavarni in takole piše o njej: Sočičeva kavarna je preživela vojno in, zanimivo, tudi pod ljudsko oblastjo ni izgubila svojega nekdanjega sijaja. V središču, rahlo zamaknjena, z živo mejo, pred vhodom, je še vedno predstavljala prostor, kjer so se zbirali meščani najmanj srednjega sloja.
Bila je bogato opremljena. Klopi na levi strani so bile vse do točilne mize oblazinjene in prevlečene z usnjem. Mize s težkimi litoželeznimi podstavki so imele namesto lesa marmorne plošče. Na sredini je stala peč na žaganje, takoj na desni strani pa je stala miza za biljard. Na stenah je bilo nekaj ogledal, tudi za točilno mizo, vseokrog pa so viseli na stenah časopisi na posebnih držalih. Turško kavo so servirali v bakrenih džezvicah, obvezno s kozarcem vode.
Neko nedelčjo dopoldne me je oče vzel s sabo, vendar sem se zelo dolgočasil. Motal sem se okrog biljarda na tri krogle in gledal moške, kako so natančno mazali kije s plavo barvo in z njimi dolgo merili v kroglo, preden so udarili. Nekdo je imel na mizi mentolov liker. Sonce ga je obsijalo, tako me je tista zelena barva tolikanj pritegnila, da bi ga najraje poskusil. Pri drugem omizju je nekdo nekaj na dolgo razlagal in ko je končal, so se vsi glasno zasmejali. Ženske v kavarni ni bilo nobene.[5]
[1] Rituper, J. (2006, 26. januar). Gospod Sočič in njegova kavarna. Pén: Vestnikov mesečnik, str. 8-9.
[2] Smej, Š. (1994, 22. december). M. Sobota: nekdaj elitna soseska. Vestnik, 46, str. 6.
3 Današnji Hotel Zvezda v Murski Soboti.
[4] Sušnik, F. (1998). Prekmurski profili. Murska Sobota: Pomurska založba, str. 15.
[5] Rituper, J. (1993). Slike prašnega mesta. Ljubljana: M & M., str. 68-69.