Razbojniki

sem se spomnila na Hauffovo pravljico o krčmi v Spessartu[1] in na vse bajke, ki so se vrtele okrog Schwarzwalda. Seveda nisem pričakovala steklenega možiclja ali škrata, temveč pijance ali še kaj hujšega, kajti na hrvaški meji se je že začenjalo območje razbojniških tolp. /…/

Spodaj v dolini, še preden si prečkal vodo in pravzaprav sploh prestopil prag kraja, je ležala Guzajeva hiša.[2] Bila je pritlična in po videzu precej nedolžna, vendar je bila nekoč zatočišče zloglasnega poglavarja roparjev Guzaja, ki jo je podaril svoji ljubici. V tej hiši so ga nazadnje tudi prijeli in ga smrtno ranili. Njegovi posmrtni ostanki ležijo na Prevorju pri Sv. Juriju pod hrastom zunaj cerkvenih zidov. Svoje grdobije je uganjal dolgo preden sem prišla na svet, toda moja mama mi je pripovedovala o stricu ali bratrancu, ki je moral skozi gozd za Sv. Jurijem, ko je že zdavnaj nastopil mrak. Nenadoma je iz grmovja predenj stopil neki mož in ga vprašal, ali ima s seboj kaj kruha. Nato je mamin sorodnik res potegnil iz nahrbtnika hlebec kruha in ga izročil prosilcu. To je bil poglavar roparjev Guzaj, zato je popotnika vse do vrha hriba mučil utemeljen strah, da ga ropar morebiti vendar ne bi ustrelil iz zasede, da bi si zagotovil njegov molk. Vendar je popotnik na svoj cilj prispel nepoškodovan.

Stara bencinska škatla se je prepozno zganila, nebo, ki je bilo prej rahlo oblačno, se je vse bolj temnilo, in ker je voznik bencinskega požrešneža imel v nekem majhnem naselju ob poti svojo ljubico, smo morali vsi potniki čakati četrt ure, da sta se nasitila ljubezni in da je bil šofer znova pripravljen voziti naprej. Tako je ura odbila sedem, ko smo s polurno zamudo končno prispeli v Lesično.

Tako smo prispeli do križa v dolini in sledili poti po travniku tik ob robu potoka skoraj do cerkve Device Marije na Pesku.[3]

Tam naj bi bilo v starih časih, kot nakazuje tudi ime, veliko jezero, ki naj bi postopoma presahnilo in za sabo pustilo le to cerkvico. Leži na neskončno slikovitem mestu na gričku, obdana s cerkvenim pokopališčem, okrog katerega veje nenavaden mir. V dolini med dvema visokima hriboma leži samostan Olimje,[4] ki je zdaj župnišče in se mu pridružuje še nekaj stavb. Tako kot mnoge druge samostane je tudi olimskega razpustil cesar Jožef, menda zato, ker naj bi menihi živeli v preveliki neslogi in naj ne bi zgledno živeli. /…/

Samostan izvira iz 16. stoletja in je bil najprej bivališče menihov, potem ko je dolgo časa služil kot lovski dvorec. Neki madžarski grof[5] naj bi sanjal o tem, da v beli kuti hodi po dolgih hodnikih, in je zato kraj pregrehe spremenil v kraj kreposti. Pozneje, za časa Jožefa II., so samostan, v katerem je živelo še šest ali sedem menihov, razpustili[6] in samostansko premoženje je pripadlo kroni. Ali so menihi s seboj na Madžarsko vzeli kroniko ali pa so nasledniki uničili vse zapise, ni več mogoče ugotoviti, vsekakor danes skoraj nič ne vemo o življenju in dejavnosti pavlincev, pa tudi ne, katere stvari so sestavljale posest samostana. Kaj so verjetno že vzeli s seboj na Madžarsko ali v Slavonijo, od koder so prišli. /…/

V današnji kleti za krompir je bila nekoč lekarna menihov[7] in na stenah naj bi bile še ohranjene lepe freske, toda ker je bila klet vlažna,[8] bi jo morali najprej dolgo zračiti, preden bi bile freske znova dobro vidne, nam je povedal župnik, ko nas je pospremil navzdol v staro lekarno, nato pa še v lepo cerkev.

Približno četrt ure pozneje smo prispeli na začetek Podčetrtka. Visoko nad krajem kraljuje grad in je čudovita stavba, ki obvladuje celotno okolico. Kraj je razpotegnjen in ne posebej slikovit. /…/

Z velike terase gradu nekdanjih Tattenbachov, zdaj Attemsov, si imel razgled na celotno pokrajino in videl dvaindvajset cerkva. Od Podsrede in Svetih gor blizu Hrvaške si videl vse do Rogaške Slatine in cerkvice ob vznožju Donačke gore, od razpotegnjene Rudnice pa vse do območja okrog Žusma.

Vse v življenju pride, ko napoči čas za to, ne pa v trenutku, ko si človek to zaželi. Kako pogosto sem od smreke pred hišico Sans Souci ali zgoraj od viteške kleti polna hrepenenja zrla tja čez k beli cerkvici, ki je znamenit romarski kraj in ga imenujejo Svete gore nad Sv. Petrom pod Sv. gorami. Kako pogosto sva se z Alice že dogovorili za dan in uro najinega romarskega pohoda in vedno je prišlo kaj vmes, dokler ni moje življenje prispelo do točke, ko je moja sestrska duša za vedno našla pot k meni. /…/

Vsaka od nas je povlekla za vrv obeh zvonov, najprej Alice pl. Susić, potem Thea in jaz, nazadnje pa sva obe s Theo vlekli za isto vrv in nisva vedeli, da sva po tihem izrekli isto željo, niti kako neznansko velika – da, nad vsemi pričakovanji – bo njena izpolnitev. Prav tako nama tudi še ni bilo znano, da sva sestri po duši in določeni, da živiva skupaj in s skupnimi močmi delava na istih delih, z istim ciljem pred očmi.

[1] Novela Krčma v Spessartu, ki jo je leta 1826 napisal Wilhelm Hauff in obravnava razbojniško tematiko ter pripoveduje zgodbo o popotovanju zlatarskega pomočnika Felixa.

[2] Franc Guzaj (var. Guzej) se je rodil 12. novembra 1839 v revni kmečki družini v Sv. Primožu pri Šentjurju. V vojski si je pridobil znanje orožnika. Ko se je vrnil domov, se je zaposlil kot pomožni delavec na večji kmetiji v Dobrni, ki je imela tudi gostilno. Zaradi podtaknjene tatvine je bil obsojen na sedemletno zaporno kazen v celjskem zaporu Stari pisker. Iz zapora je pobegnil in začel ropati trgovce, župnije, graščake. Svoj plen je rad razdelil med revne. Na begu je bil več let. Ustreljen je bil 10. septembra 1880 v Košnici pri Šentjurju. Brez obreda so ga pokopali izven pokopališča pri cerkvi sv. Ane na Lopaci.

[3] Med Olimjem in Podčetrtkom stoji cerkev Device Marije na Pesku. Zgrajena je bila okrog leta 1545 in je edinstven kulturni spomenik v Sloveniji, značilen po osmerokotnem zvoniku.

[4] V Olimje so se leta 1663 naselili pavlinci, ki so bili znani po zeliščarstvu, v samostanu je delovala ena najstarejših lekarn v Evropi. Leta 1782 je cesar Jožef II. samostan razpustil in pavlinci so odšli iz Olimja. Od leta 1990 v samostanu živijo minoriti, ki so oživili zeliščarsko tradicijo.

[5] Znano je, da je grad leta 1657 je grad kupil baron Janez Sakhmardy de Dyankoch in ga podaril pavlinskim menihom, ki so prišli iz Lepoglave na Hrvaškem. Leta 1663 je prišlo v Olimje prvih šest patrov. Njihova takojšnja skrb je bila preureditev gradu za samostanske potrebe in graditev božjepotne cerkve. Tako se je grad spremenil v samostan.

[6] V Olimju so pavlinci ostali do leta 1783. Takrat je cesar Jožef II. samostan razpustil. Menihi so se vrnili v hrvaške samostane, v Olimju pa je bila ustanovljena župnija. Danes s samostanom upravljajo minoriti, ki se danes, podobno kot njihovi predhodniki pavlinci, ukvarjajo z zdravilstvom.

[7] To informacijo je potrdil pater Ernest iz samostana Olimje.

[8] To informacijo je potrdil pater Ernest iz samostana Olimje.