Iz Sv. Jurija pri Celju do Žičke kartuzije si hodil tri ure, deloma po gozdu, deloma mimo polj, čez katera je vol že vlekel plug ali brano, kar je dajalo poudarek jeseni, deloma pa tudi po vinorodni pokrajini s še trdno zapahnjenimi kletmi.
Šentjur
Žička kartuzija je danes ruševina. Vidi se še glavna stavba, ki deluje kot grad s stranskimi stolpi in ima ohranjene še stare stebriščne hodnike, po katerih so se pred stoletji sprehajali menihi, nekateri v srčnem miru, nekateri pač z notranjim uporništvom. Zelo dobro si tudi še lahko predstavljaš obliko dvorišča, zelo lepa kapela z gotskim lokom pa je brez strehe in razpada, prav tako kot obrambno obzidje v ozadju in zadnji stolp, ki ga pred pogledi obiskovalcev skrivajo visoke smreke. Dobro ohranjen je Gastuž,[1] ki bleščeče bel stoji na izstopajoče zeleni trati.
Žička kartuzija
Komaj sva se s Theo usedli v majhen vlak[2] – lokomotiva je kot kavni mlinček poganjala drobcena kolesa –, že smo grmeli, ne, zelo počasi in zelo krotko drseli mimo zrele koruze, mimo travnikov s polno cvetočim jesenskim podleskom, čez ceste, s katerih so morali prej odgnati živino, ki se je tam pasla, in čez cestni prehod, ki ga je moral strojevodja najprej prečkati peš in dati znak za ustavitev prometa, preden smo lahko oddirjali proti Poljčanam. Vožnja je trajala eno uro.
Ozkotirna železniška proga Slovenske Konjice-Poljčane
Izlet na Boč: Vlak ob osmih, ki je s spokojnostjo moje dežele pripeljal le z desetminutno zamudo, nas je odpeljal do Lušečke vasi, od tam naprej pa smo šli peš do Poljčan.
Boč
[1] Danes gostišče Gastuž, ki se ponaša z nazivom najstarejša gostilna na Slovenskem (od leta 1467) in v svoji zbirki hrani tudi srednjeveške kuharske recepte.
[2] Železniška proga Poljčane–Slovenske Konjice–Zreče je bila ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Poljčanami in Slovenskimi Konjicami, ki je obratovala med letoma 1892 in 1962.
