Prvega septembra 1935 je bila ob 15. obletnici plebiscita Poljana na Prevaljah prizorišče znamenitega ‘Poljanskega tabora’ in uprizoritve slavnostne ljudske igre v petih dejanjih ‘Poslednje ustoličenje’.
Igro je v spomin na poslednje ustoličenje koroških vojvod (13. 3. 1414) dramatiziral France Brenk. Uprizoritev na Poljani, v neposredni bližini avstrijske meje, je bila za tisti čas svojevrstna politična provokacija.
To je bil čas, ko se je fašizem selil iz Italije v Nemčijo, ko je Avstrija pod predsednikom E. Dolfussom postajala vse bolj klero-fašistična država, kar jo je vodilo v priključitev k velikemu nemškemu rajhu.
Glavni pobudnik organizacije prireditve po zgledu množičnih uprizoritev Škofjeloškega pasijona, Miklove Zale in Drabosnjakovih iger je bil Božo Pirkmajer, ki je bil takrat inženir v mežiškem rudniku. Združilo se je več kot dvesto igralcev iz Mežiške doline, predstava se je dogajala na velikem travniku pod cerkvico na Poljani. Igra o tragičnem propadanju slovenskega naroda se je odvila pred več kot pet tisoč gledalci iz vseh koncev Slovenije, največ pa s Koroške in Štajerske.
»Tiste bežne tedne našega življenja je dihala po Mežiški dolini pomlad. Nihče ni spraševal, kdo je klerikalec in kdo liberalec, kdo je socialni demokrat in kdo komunist«, je kasneje v spominih zapisal France Brenk.
Igra Poslednje ustoličenje je izšla tudi v knjižni obliki kot 14. zvezek ljudskih iger. Avtor sam je kasneje zapisal, da delo samo nima literarne, temveč zgolj ideološko-propagandno vrednost. Rokopis ustoličenja so med samim slovesnim ceremonialom pred začetkom predstave vložili v poseben svinčen zacinjen tulec na sredo ‘knežjega kamna’. Ta simbolični kamen je stal na Poljani vse do začetka vojne, ko naj bi ga Nemci izruvali in vrgli v Mežo.