Na Slovenskem imamo več vrhov, ki so jim pobožni ljudje dali naziv Sveta gora, samo eden med temi pa ima naziv Svete gore in so med najslavnejšimi slovenskimi božjimi potmi. Leže na 521 metrov visokem z listavci poraščenem gorskem vrhu na vzhodni meji Slovenije, tam, kjer se Kozjansko prek mejne reke Sotle že spušča v Hrvaško Zagorje. Davnega leta 1265 so bile prvič omenjene kot “Gora Device Marije pri Kunšperku”, kasneje so jim rekli “Gora naše Ijube Gospe”, prvič pa se zapišejo Svete gore leta 1642.
To je eno najstarejših bogoslužnih središč na Slovenskem, kjer se po najdbah sodeč, že več kot 2000 let neprekinjeno opravlja bogoslužje. Keltske in rimske najdbe pričajo o predkrščanskih svetiščih in častilcih, poznorimske in zgodnjeslovanske izkopanine, ki se še danes izpod krpic zemlje, ki pokriva skale, ob vsakem deževju prikažejo na plano, pa spričujejo dolgo krščansko bogoslužno tradicijo Svetih gor. Najlepši dokaz za to so stare cerkvice: sv. Jurija z znamenitim in zagonetnim napisom ter reliefom na pročelju, sv. Martina s čudovito romansko-gotsko arhitekturno zgodovino, svetih Fabijana in Boštjana s pisanimi freskami, sv. Bolfenka s izbranimi slikarskimi in stavbnimi deli …
Srce vseh teh malih cerkvic, v prispodobi povedano: koklja, ki ta piščeta zbira okrog sebe, pa je mogočna cerkev, posvečena svetogorski Mariji. Na njenem mestu je prvotno stala manjša cerkev “Naše Ijube Gospe”. Po prestani reformacijski ihti, ki je najbolj prizadela prav božjepotne kraje, so se romarji zopet oklenili Svetih gor. Tako so dotedanje svetišče, ki je bilo v dokaj žalostnem stanju, prenovili in razširili. V letu 1611 ga je posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren, saj je to območje (pilštajnska pražupnija) sodilo takrat pod njegovo pastirsko oblast.
Naval romarjev je povzročil, da so se že ob koncu istega stoletja in v začetku naslednjega upravitelji lotili nove zidave. Leta 1693 so pozidali iz rezanega kamna večji prezbiterij in vanj postavili veliki oltar, kakršen je še dandanes. Cerkveni ladji so prizidali dve stranski, nad njima kasneje postavili še galerije, povečali pevski kor, vse pa v temeljih, kjer so naredili kripti, še bolje utrdili. Večino del so dokončali leta 1723 pod župnikom Janezom Gietlerjem, delno pa so prizidovali še kasneje. V ladji so na vsaki strani po trije oltarji, posvečeni najbolj priljubljenim ljudskim zavetnikom. Štiri stranske oltarje in razkošno prižnico, od koder še zdaj pridigajo, so izdelali v delavnici konjiškega mojstra Mihaela Pogačnika okrog leta 1735. Sredi cerkve je podoba svetogorske Marije na prestolu. Za njim je v prezbiteriju glavni oltar, eden najlepših daleč naokrog.
Na Svete gore so romarji vselej radi prihajali. Močno je zaživela božja pot v drugi polovici prejšnjega stoletja, ko so vso cerkev prenovili in leta 1872 dali poslikati Tomažu Fantoniju. Posebnost svetogoskih romarjev je ta, da sem prihajajo Hrvatje in Slovenci. To je bila gora, ki je vselej povezovala oba naroda.
Povzeto po: https://www.kam.si/svete_gore/ (avtor Franci Petrič)
Razglednico hrani Osrednja knjižnica Celje