Najstarejša knjiga v slovenskem jeziku, ki jo hrani Koroška osrednja knjižnica, je izvirni izvod Dalmatinove Biblije iz leta 1584.
Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma je izjemno delo. Prve prevode svetopisemskih besedil v slovenski jezik je pripravil že Primož Trubar, Jurij Dalmatin pa je nadaljeval njegovo delo in že zelo zgodaj začel s prevajanjem besedil iz stare zaveze. Njegov cilj je bil dokončati celoten prevod, staro in novo zavezo. Delo mu je uspelo opraviti v približno petih letih. Po dolgotrajnih zapletih in zahtevnih pripravah na tiskanje je bila 9. novembra 1583, z letnico 1584, knjiga natisnjena v nakladi 1500 izvodov. Danes je ohranjenih ok. 78 izvodov, od tega 36 na Slovenskem. Za vse čase ostaja temeljni kamen slovenske književnosti in jezika ter ena najimenitnejših knjig nasploh.
Zapleteno pot tega izvoda izvirne izdaje Dalmatinove Biblije v našo knjižnico je v rokopisu opisal dr. Franc Sušnik, prvi ravnatelj Študijske knjižnice.
Provenienca Biblije, ki jo ima Študijska knjižnica na Ravnah
Od pamtiveka je bila v družini Mlinarjevih na Blatu pri Pliberku. To so kmetje in rodove nazaj so bili mlinarji. Domače izročilo pravi, da so prišli pred 600 leti z Bavarskega, da so se pisali Miller in da so jih začeli pisati »Mlinar« po neki uredbi koroškega deželnega predsednika, ki je baje velela, naj se slovensko piše, kakor slovensko govori …
Pri hiši je bila stara skrinja, polna starih knjig, nemških in slovenskih. (Nežka Mlinar v Pliberku hrani še zdaj eno teh tolstih: Der christliche Wecker – datum granatae … 1677). Najbolj v časti je bil Dalmatin in so očetje ob nedeljah na glas brali iz njega. Veljala je ta rodovina za posebno brihtno in podjetno. (K Mlinarjevemu so dokupili še drugo kmetijo, po domače Čerčejevo, tudi na Blatu – baje 1848). Tako po pripovedi Nežke Mlinar v Pliberku in Milke Mlinar v Šmihelu pri Pliberku. Po stoletjih je šla Biblija od svojega koroškega doma kmečkega doma okoli 1920. leta. Le nerad jo je (dal, prečrtano, op.a.) prepustil Franc bratu Antonu, kakor ve povedati Francova hči Nežka. Podpisanemu jo je Anton Mlinar v M. Soboti večkrat krpal in mu naročal, da jo po njegovi smrti vzame v varstvo – in ponovno, ko je prihajal na Prevalje na obisk. Tako je prav, da je v naši Študijski knjižnici.
Ravne na Kr. 28/6 1960
Dr. F. Sušnik
Dalmatinova »Biblija« historiat naše knjige
Dalmatinova Biblija, ki jo ima sedaj naša Študijska knjižnica, je v Biografskem leksikonu (pod Dalmatin) zapisana v posesti A. Mlinarja – Murska Sobota.
Anton Mlinar je bil duhovnik, rojen okoli l. 1890 ali kako leto prej v Šmihelu pri Pliberku. Po plebiscitu je zapustil avstrijsko Koroško in sprejel v Murski Soboti službo knjigovodje pri mesarskem podjetniku Benku. To je bilo okoli leta 1923/24. Pozneje je odšel v zagrebško škofijo in bil župnik v Ivancu blizu Varaždina. Tam je jeseni 1949 umrl. Za gospodinjo mu je bila okoli 15 let Marija Plešivčnik, po domače Šercerjeva Micka iz Šmihela pri Pliberku. Ta je po oporoki bila glavna dedinja. Skladno z namenom, ki ga je + Anton Mlinar izrazil ob obiskih na Prevaljah, je glavna dedinja Marija Plešivčnik dala Biblijo meni. Ugovarjali so temu sorodniki, ki so se tudi sicer čutili prikrajšane. Marija Plešivčnik namreč ni bila sorodnica + Antona Mlinarja, pač pa je bila njena polsestra Milka poročena z nečakom rajnega župnika, s Francem Mlinarjem, mizarskim mojstrom in lastnikom gostilne Pri mostu v Pliberku. Za najbolj upravičeno dedinjo in zastopnico upravičenih dedičev se je smatrala Amalija Šifrer, Ljubljana-Pražakova 11. nečakinja + župnikova, doma prav tam kakor župnik, v Šmihelu pri Pliberku. – Vrnil sem torej Biblijo Mariji Plešivčnik, ki jo je nesla Amaliji Šifrer. Amalija Šifrer je nato izjavila, da jo je pripravljena prodati. Eno leto smo iskali denar za nakup, in ko je akcijski odbor (Dretnik, Hromc, Vinkler) sklenil, da jo plača smo se preko antikvariata Mladinske knjige v Ljubljani pogodili za ceno 54.000 din. Poseben pomen tega izvoda Biblije je v tem, da se je – po izjavi Amalije Šifrer – ohranila iz roda v rod v hiši in družini Mlinarjevi v Šmihelu pri Pliberku, torej v naši bližini na koroških tleh.
Fr. Sušnik