Sonnblick, 1923

Čez pičlo uro dospem do strme ilovnate steze, ki vodi z ledenika na Franz – Josefs – Hohe, kjer stoji zasebni hotel Franz Josefs – Haus.

In hiteli smo dalje brez prestanka, dokler nismo prišli po sedemurni hoji od Oberwalder Hutte v Schoberjevo gostilno.

Lojza pa je sedaj dobra volja čisto zapustila. Sedel je na posteljo, sezul mokro obutev in motril z mračnim pogledom utrujene noge.«Moja tura je že končana,« je rekel žalostno – jezno. »Noga mi je čisto otekla.«

»Vidiš Lojze,« se oglasim jaz, »če je noga zlomljena…«

»Nič zlomljena!« me zavrne rezko. »Ta, ki je zlomljena, je čisto zdrava, ta-le  pa, ki je zdrava, me pa salamensko boli. Ne vem, če bom mogel jutri na njo stopiti. Vsega tega si pa ti kriv, ker nas v takšnem vremenu okrog pojaš.«

 

Ko prideva nazaj v gostilno, najdeva Lojza že pri dobri volji. Potolažil je ministra za notranje zadeve z golažem in s pivom, napolnil sobo z dimom in v teh okoliščinah našel zopet ravnotežje. Zato se mi je dal čisto rad pregovoriti, da se odpelje drugo jutro v Dölsach, od tod pa v Mallnitz, kjer si nogo lepo ozdravi in nas počaka, da pridemo iz Sonnblicka.

»Če bo pa že jutri noga dobra, pojdem kar z vami,« je rekel že čisto potolažen.

Toda ni šel z nami. Hotel nas je nekoliko spremiti, a že pri hotelu Ruperti – Haus so ga zapustile moči.

»Ne morem naprej. Noga me noče ubogati. Položim jo tja na solnce, ob enajstih se pa odpeljem z avtomobilom. Torej srečno hodite in n svidenje v Mallnitzu.«

Pri prvem ovinku se ozremo nazaj. Slonel je še vedno ob cestni ograji in gledal za nami. Tudi nam je bilo hudo, da smo ga morali pustiti……..

 

HOCHALMSPITZE

 

V gostilni »pri treh gamzih« so bile sobe za nas že pripravljene. Naročil jih je Lojze, ki se je bil kako uro pred nami pripeljal iz Dölsacha.

»No, kako je?« ga vprašamo vsi trije hkrati.

»Je že čisto dobra. Zdravil sem jo v Dölsachu. Jutri jo bom še kopal in sončil, v nedeljo sem pa že sposoben za vsako planinsko hudobijo.«

Oba z Lojzom sva pregovarjala Franceta in Ivana, naj gresta z nama, toda važni opravki so ju klicali domov.

Drugo jutro – bila je sobota – se poslovimo ob treh. Ivan in France odideta v temno noč in na kolodvor, midva z Lojzom pa v toplo posteljo in kraljestvo sanj……….

 

Najprej sva z Lojzom dala Bogu, kar je božjega, potem sva jo mahnila proti slabe štiri ure oddaljeni Artur v. Schmidt-Hütte. Ker sva ime za to pot ves dan na razpolago, sva malo hodila in veliko počivala. Lojze je bil z vsem jako zadovoljen, z nogo, ki se mu ni več upirala, s potjo,ki je z obilno vodo založena in z menoj, ki ga nisem priganjal.

 

Drugo jutro sva ob peti uri že stopala po strmi stezi, ki vodi na Jezersko planino.Vkljub lepemu vremenu in kopni poti sva rabila na Sauleck kar debelo uro preveč, jasno znamenje, da je bila Lojzova volja trdnejša kakor noga.  Medtem ko se je on »razgledoval«, sem jaz resno preudarjal, kaj naj storim.

Od Dosenerskega jezera do Osnabrucker Hutte je v najugodnejšem slučaju 10 ur. Na podlagi dosedanje zamude sem moral računati na 14 ur. Imela sva torej pred seboj še 10 in pol ure in to brez ovir, na katere sem bil pripravljen.

Ko prideva torej pod vrh nazaj na stezo, vprašam Lojza, če bo njegova noga vzdržala.

»Upam, da bo. Poskusiva!«

 

Ko se priplazim do trdne skale, jo okobalim kraj žleba in vrnem lojzu vrv, od katere sva se na grebenu odvezovala. Ta pogleda na uro in pravi: »Sedem je.«

»Magari deset,« mu odvrnem. »Ne mudi se z uro, raje se hitro naveži.« Vrv mu je dobro služila in v par minutah je bil že pri meni.

Po lepo naloženih, tu in tam  s klini ozaljšanih balvanih sva hitro prišla kvišku in bilo bi jako zabavno, če bi ne bilo že jako pozno. Kajti prilezla sva na Hochalmspitze ravno prav, da sva videla, kako je sonce zašlo.

Kljub krasnemu pogledu nama ni bilo nič kaj »veličastno« pri srcu. Urno pritrdiva dereze, se naveževa na vrv in hajdi dalje na snežni vrh (Schneeige)! Upal sem namreč, da bo gaz tudi v temi vidna, toda varal sem se. Komaj prideva malo pod vrh, se je že tako stisnilo, da nisva več razločila stopinje. Ker sem pozabil svečo v koči, prazna svetilka pa ne sveti, nama ni kazalo drugega, kakor poiskati si prenočišče v skalovju in pečevju……..

Kmalu najdeva dober kotiček pod veliko pečino, ki naju je varovala pred mrzlim severom. Sedaj si najprej stanovanje nekoliko razširiva s tem, da sva nekaj skal ven zmetala, potem navlečeva nase vso obleko, kar sva imela s seboj, si sezujeva čevlje, izprazniva nahrbtnika in jih »obujeva……….«

 

»Boga zahvali, da je tako vreme,« meni Lojze; »ako bi deževalo, oziroma snežilo, bi nama trda predla. Sicer pa sedaj najbolje storiva, ako jeva. Na, tu si odreži kos slanine in kruha!«

Poskusila sva, toda ni nama šlo. Da, če bi bilo kaj toplega! Se pač nisva preskrbela za prenočevanje na prostem. Teknila nama je edinole čokolada in pa smokve.

 

Luna je počasi veslala po nebu, nikamor se ji ni mudilo in še škodoželjno se je režala nama, revežema, ki sva tako neznansko prezebala. Sever je namreč vedno bolj bril; ker nama ni mogel od zadaj do živega, je pripihal od časa do časa krog ogla in je nama s svojimi sunki prešteval kosti. Zato nisva celo noč nič spala. Vedno sva se gibala in se premikala, da sva si delala gorkoto, a kljub temu sva proti jutru imela občutek, da nama je kri zmrznila. Zrl sem proti vzhodu in nestrpno pričakoval prvih oznanjevalcev dneva. Polagoma se je jelo svetlikati, a obenem so se na obzorju pojavile temne megle. Prikazal se je dolg rdečkast pas, ki je vedno bolj rasel. Iz teme so vstajale cele vrste gora in se pripravljale na prihod zlatega solnca. Naenkrat se dvigne izza daljnih gora velika rdeča obla in v istem hipu se razlije vsepovsod morje svetlih žarkov….………….

 

Janko Mlakar, PV 1925