Dr. Karel Ozvald (Središče ob Dravi 1873–30. 11. 1946, Ljubljana), pedagog in filozof
Gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Po opravljeni maturi (1894) je na graški univerzi študiral slovansko klasično filologijo ter filozofijo in leta 1899 doktoriral. Po opravljenem profesorskem izpitu (1900) je poučeval na gimnazijah v Kranju (1900), Ptuju (1900–1902) in Gorici (1902–1920). Kasneje je pridobil še dovoljenje za predavanje na vseučiliščih in visokih šolah na Univerzi v Zagrebu (1914). Po ustanovitvi slovenske univerze je bil najprej imenovan za izrednega (1920), zatem pa za rednega profesorja pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1922). V študijskem letu 1927/1928 je bil dekan Filozofske fakultete, v naslednjem pa prodekan. Dalj časa je bil vodja pedagoškega seminarja na Filozofski fakulteti, bil je tudi pobudnik ustanovitve akademskega socialno-pedagoškega krožka, katerega namen je bila razprava o aktualnih socialno-pedagoških vprašanjih. Vrsto let je bil tudi predsednik Slovenske šolske matice.
Napisal in objavil je veliko člankov, razprav in knjig s področja pedagogike, psihologije in filozofije. S strani Kraljevine SHS je bil odlikovan z redom sv. Save III. stopnje (1926) in z redom belega orla V. stopnje (1928).
Dela (izbor):
– Logika kot splošno vedoslovje (1911)
– Psihologija (1913)
– Logika: uvod v znanstveno mišljenje (1920)
– Kulturna pedagogika: kažipot za umevanje včlovečevanja (1927)
– Duševna rast otroka in mladostnika (1930)